Čuj, v vrtni seči prepeva kos

Čuj, v vrtni seči prepeva kos,na nebu zárija dan naznanja;po ulicah zgodnji ropoče voz,izbuja se mesto iz kratkega spanja.

Oj tiho, saj še ne žvrgoliškrjanec vrté se v sinjo višavo;še malo zatisni, moj ljubi, oči,na prsi nasloni mi trudno glavo.

Zagrnem okna, da beli danne drami sladkega nama pokoja;sladko mi je truden život in zaspan,ljubezni je trudna duša moja.

Na prsih zadremlji mi, ljubček moj,v naročju ti bodem jaz zadremala;ti kos pa v seči cveteči poj,da bodeva dalje in slaje spala!