Kaj samec pohajaš, mladenič bled!

Kaj samec pohajaš, mladenič bled!Glej jasno nebo se nad tabo razpenja;pomladi, novega se življenjaraduje okrog vesoljni svet. —Po tratah glej vesele ljudi!Komu je tu mari nadloga in reva?Sladko v goščavi slavec prepeva,v višavi škrjanec glasnó žvrgoli. —Za parom par se vrsti vesel,za roko je ljubi ljubo prijel,sprehaja se z njo po zeleni travi,sladke ji besede v úho pravi,v cvetoče grmovje se zgublja z njo.Kaj mokro za njima ti zre oko? —Zastonj tu stojiš, zastonj boš stal,da kdo bi prijazno besedo ti dal,da kdo na veselje bi vzel te sebo! —— Za svojem le vsak veseljem hodi,ti samec vesel, ti žalosten bodi,zakaj, nihče te vprašal ne bo. —Za zimo vrsti se zelena pomlad,cvet pride iz brsti, iz cveta sad;ti vživaj, ne vživaj sad in cvet —po svojem krogu vrti se svet! —Zatorej razvedri si temni obraz,zgrbančeno čelo, mladenič si vgladi;veseli hvaležen se zlate pomladiter vživaj mladost, dokler je čas! —