Vetrinje

Počasi na stopnišče stare opatije legaprežarjeni večer utrujen k najinim nogam.Nemir večerni nama plahe misli bega,vprašujem se, kje gre naša pot in kam.

Na oni strani ribnika luči so v vodo palein zdaj jih vidim v tvojih žarnih očeh.Kot so v gladini ribnika luči in sence se vrstile,tako vrstita v tebi se bridkost in smeh.

Večer ugaša. Luči so zbledele:"Pozabi vse in le poljub mi daj v slovo,vse te večerne sanje so se obletele,

bodiva trezna, voščiva si lahko noč.Na oni strani so trobente povečerje že zapele,na svidenje, podaj mi še roko!"