Vojak na Laškem

(Iz Slovenije.)

Žalostno ropoče boben,od se daje bridke glase,žalostno na ušesa bijeprebivavcom čuj Ljubljane,ki v veliki trumi zbraničakajo poleg kosarne;serca imajo pobite,blede imajo obraze,in obilne solze litividim gospodične mlade.Kakšnega, prijatel! prašam,so pomena znamnja take?

Regiment domač marširaiz dežele vun domače,na cesarske gre besedeki so bile zmir mu drage,iz preljubega domovja,puntarske vkrotiti Lahe.

V sredi trume odidočenajberhkejega zaznate;iz števila ni majorjev,ktiri vodijo vojšake,ni iz kerdela oficirjev,ampak štet je med prostake,ker le malokdo do stopnjeizmed kmečkih dojde take.Je kaj lepega obraza,najkrepkejši je postave,sicer z oken gospodičnegledajo ljubljanske mladepožrešljivega očesale na oficirje same,dans pa gledati nekterevidim tudi na prostake,zlasti vsaka se ozirana junaka sredi rajde,ki mu v rahlem sercu zbujaželje on medenosladke.

Zraven njega dekle teka,dekle kmečko vse naprave,berhka deklica selankaberhka kmetiške navade,da zavidajo lepototo ji mlade vse mestjanke.Lica nje so kri in mleko,zabledele pak so frajle.Če pa barve njih kateravendar se rudeče najde,umivaje voda barvočisto to raz lic oplakne,ker nič prav ni stanovitno,kar ne dojde od narave.

Pičlo uro deleč spremivun iz mesta ga Ljubljane,seže tuki mu v desnico.Poljubivši ga objame,on stori ji ravno tako,ter slovo od nje uzame,in od njega ona tudi,in morda za večne čase.

Boben zaropoče milo,merjenih korakov rajdetje marširajo po cesti;dekle samo zad ostaneter očí si solzne briše,se za trumo oziraje,dokler da se v dalji skrije,da pogled je več ne najde;ino žalostnega sercase poverne med domače.

Ljubega pa nesla vojskaje na tuji v kraje Laškekjer se srečno bojeval jezoper puntarske armade;srečno prišel je v Milanomesto vse podobe rajske,ko Radecki ga je vdobil,Jože starček sive glave.Sreda ženski ga vkvartirarodovine prebogate.koj ko pervo ga pogledarudečica jo prevzame,lep mladenč presune sercedeklice Milanke mlade;na dajè posebej jestimu navade scer vojaške;z njo sedi pri eni miziz njo vred je jestvila vsake,ki na mizo jih nevtrudnonosi kuharca prežlahtne;zjutrej zajterk mu podajaiz skudele sladke kave,kakoršno zavživa sama,sploh ima ga ko domače. –

Enkrat on in Milaženkajedla delj sta mem navade,golo sama sta sedelaokrog mize lika snažne,púpala sta sladko vince,

čversto praznila kozarce,da je stopil nji v glavico,malo zmedel ji možgane.Prime ga za desno hrabro,se prilizvat' mu jame:

„Dobra, veš, sem zmir ti bila,te imela kot domače,ino še te imam radabolj ko druge vse možake;al čemú bi ovijala?Škoda govorice daljne,ljubim te, do tebe perviso pogled se želje vžgale,ki ne dajo se vgasiti,ker premočno so prižgane.Moža mi je krogla vzela,iz ceví poslana vaše,ko nasproti so si trumegleda morželječe stale;solznih sama sem očí gavidla past' ga smertne rane;daj mi roko, daj se meni,vsmili se me reve same,daj, odkupim te od vojske,ako me za svojo vzameš;stotnika pokčičem tvojga,tavžent skudov v žep mu vtaknem,in če bilo bi premalo,polovico še primaknem“.

On prikloni se ponižno,govoriti tako jame:„Gospodična! Bog povernistokrat vam dobrote vsake,ki ste meni podarilajih obilno volje lastne.Ljubim tud vas jez ko sestro,to po uku vere naše,druže pa ne morem biti,vam okolšine nikake.Tam kjer stermi Storžec glavopovzdiguje nad oblake,tamkej Milico sem pustil,deklico lepote krasne,da pod soncom ni enake,ki presije kraje Laške.Ni bogate rodovine,je rojena iz nizke bajte,zvesta zmiraj mi je bila,zvesta zmiraj mi ostane,to je terdno obljubila,nje obljuba se ne gane,ker naravno izrejenapo nikakem se ne laže,in lagati clo ne more,ker prisege ne poznade,kakor delate po mestihvé prisege čuti strašne,ki pa večidel zderó seže navajene navade.Tej obljubil zvest čem bitido življenja ure zadnje,al če umerjem tù na vojskial če dojdem med domače,ino ta obljuba svetavekovitno mi ostane,ker Slovencov terdna verapo nikakem se ne gane.Vé ste moža tud imelain morda ga še imate,krogla morde naredilani nakrat mu smertne rane,lahko utegne se zgoditi,da se mož nazaj vam dade; –

Ni izustil še besede,še govoril bil bi dalje,kar odpró se hišne vrata,in na sredo sobe plane,kakor tigra preserdita,ki pobrane ima mlade,jeze bledega obrazamožki noše Talijanske,se oberne k Milaženki,ki nakrat ko zid postane,in trepeče po životu.Reče ji besede nagle:

„Žena zveržel ti človeštva,stvar nevredna luči časne!Stal sem dolgo zun pred durmi,čul pogovore sem vajne. –Nezvestoba mi plačiloje zvestosti nehinavske,meč porinil bi ti v serce,če ravnal bi po živalje.Ne dovelj da si zvodlaplam ljubezni moje jasne,češ še tega premotitise mu sladko prilizvaje.In ne veš da to prelombatežka božje je postave. –

Gre, in kamlo spet povernese z gospodom noše mašne,ta razdere vez zakonaso močjo oblasti dane. –

Lah junaka, ker ga najdelje obilno duše blage,od vojašine odkupi,ter ga pošlje med domačemu darivši polovicopremoženja volje lastne,„Ná, da veš, da tudi tukajnajdejo se duše blage,da nikar za pést hudobnihvse dežele ne psovajte“.

Serčno zahvalivši vernenaš junak se med domače,v treh pa tednih je obhajalz Micko god zaročke častne.