Naši zvezdi

Pri nas se črn zagrinja mrákNebó zastíra gost oblákIn zvezde ni nobêne.Pač mnôga tukaj luč brlí,A z nêba teh nobêna ní,Iz zêmlje so rojêne.Ve zêmske luči zgínite!Nebêške, zvézde sínite,Vaš svit naj nas tolaži,On pót nam pravo kaži! . .Na gôrnjo zrèm in dôlnjo stran,Za nas obòk povsód — temán; –Ozrèm se v tmini nôčniTja dol na svòd iztôčni:Oj, jasna zvezda tam gori,Že znana mi iz davnih dni,I nam je ta svetíla,Vodníca nam je bila!

Ta zvézda — Ti!Ti vôdiš nas, nam jasno síješ,Nam blagodejne žarke liješ,Da, bolje vôdiš nas odzgòrNeg vseh sozvezd Ti množni zbór —Ti zvézda vzôrna si!Bil zvest si v vek Bogú in rôdu.Bil zvest Cirilu in Metôdu,In — sebi!Značajno hodil si vsikdár,Bil stalen Ti je pót in žarKot zvezdam tam na nêbi, —Oj slava Tebi!Ti svetiš bratom rodnim tam,Oj sveti še sirotnim nam,Brez zvezde zdaj popotnim namDve zvezdi nam sta kdaj sijaliCiril, Metodij sta se zvali . . .Umrla sta Ciril, Metod!Kdo zdaj po njiju stezi hodi?Kdo zdaj po njiju vzoru vodi?Preklet zdaj njiju vzor je tod!Prekleti so pri nas obredje,Ki v njih Bogá molili dedje!Ti bodi drugi nam Metod!Ti nas po poti oni vodi,Ki sveti jo je vtrl Metôdij!Oj jasna, vzôrna zvezda naša,Ti kaži do svetišč nam pot,Kjer sveti jezik naš se zglaša! . . .

Sijaj nam, oj svite krasni,Zvézda meni Ti edina,Še Te treba cerkev naša,Treba še te domovina, —Oj, ne vgasni,Svite jasni! . .A . . . saj zvezde ne gasnó,A saj zvezde ne mrjó:VekovítNjih je svít,Tudi Ti pred nami hodil,Svétil bodeš nam nevgasno,Slave rod boš varno vodilU bodočnost jasno!