Ohrani Bog te v cveti!

Stoji v planini vas,tam rajska roža rase;za druge ne in zase,za me cvete nje kras.A meni v daljnem svetiživljenje zdaj veni;ohrani Bog te v cveti,planinska roža ti!

Cvetic prepoln je svet,a ni na njem krasnejše,in meni je milejšeko ta planinski cvet.A zdaj mi v daljnem svetioko po njej rosi;ohrani Bog te v cveti,planinska roža ti!

Prav zame pač neboje rožo te vzgojilo,ker z neizmerno silokopnim po njej samó.Pa, oh, tu v daljnem svetiživljenje mi veni;ohrani Bog te v cveti,planinska roža ti!

Nad mano bel oblakpo zračni visočinitja k roži na planinileti ko čoln lahak.A meni v daljnem svetisolzé kropé oči;ohrani Bog te v cveti,planinska roža ti!

In vetrček hladánčez gore sončne pihain roži moji dihav obraz tako cvetán.A meni v daljnem svetisrce po njej kopni;ohrani Bog te v cveti,planinska roža ti!

Oj drobni ptiček moj,kam si razpel peroti?Če njej hitiš nasproti,pozdrav jej moj zapoj!Oh, jaz tu v daljnem svetiživim prebridke dni;ohrani Bog te v cveti,planinska roža ti!

Pač srečen, ptiček ti,in srečni, vi oblakiin vetri lahki v zraki:tja k roži smete vi.A meni v daljnem svetisrce po njej medli;ohrani Bog te v cveti,planinska roža ti!

Tu meni znano ni,kako se roži gaja:če rosa jo napaja,če slana jo mori.Tu v daljnem, tujem svetidomov srce želi;ohrani Bog te v cveti,planinska roža ti!

Oh, daj nebo mi, daj,da rožo vidim krasno,ji v lice gledam jasnoenkrat, enkrat še vsaj!Če pa mi v daljnem svetizatisne smrt oči —Bog tebe hrani v cveti,planinska roža ti!