Bélsazar

Že bliže prihaja polnoči,Povsod je tiho – Babilon spi.

Le gori v gradu, da trese se krov,Razsaja, razbija trop njegov.

Tam gori v bliščobi dvorane svitléKralj Bélsazar glej, gostuje se že.

Obdaje sijajin njegá kolobar,Penečega vinca uživajo dar.

In kupe žvenkljajo in krik je vès čas,Čemernemu kralju se jasni obràz:

Užiga mu lice vrisk in šum,Se več pa mu vino deli pogum.

Kar smelež glasnó se zakrohotá.Ter jame pregrešno psovati Bogá.

Bahanje, zasmeh in strašni psovPohvali ukaje trop njegov. –

Zdaj migne kralj, in urni strežajZleti, ko bi trenil. Brž pride nazaj,

Prinese zlatnine in dokaj srebrá,Kar v cerkvi biló ga je vkradenega.

Kralj kelih napolni, nastavi tačas,(V napuhu se strašno mu sveti obraz).

Še peni ob ustih se njemu groznó,Ko v Božjo zasrambo zavpije glasnó:

»Jehova, oj tebi zasmeh vselèj,Jaz kralj babilonski, jaz kralj sem, poglej!«

Alj vsega še dobro ne 'zgovori,Že v srce ga speče, bridkó zaskli,

Ukanje in smeli omolkne takoj,V mrtvaški tihoti nahaja se roj.

Ker gledi, o groza, na steni plamti,Ko roka človeška tam pisala bi.

In piše plamenom in piše – gorjé!Se zvija, poteza, pa zgine užé.

Kralj Bélsazar odreveni,Ga lomi trepet in tamkaj medli.

In sleharni vtihne, je mlad ali star,Otrpne vès plašen, ne zine ti kar.

Pismarji prispó, a pové ne nobên,Kaj črk teh plamtečih je pravi pomen.

Trop kralja razburjeni, srda vroč,Zakolje pa v puntu še tisto noč.