Prva moja pesem l. 1855

Kakor rožne zore plamna sveča,Ki ti v srečnih gor žari vrhé(Duša mi treptá, se v sli topeča!)Lej, svetó in milo sije v mé.Tebe mislim, naglo me presune,Pa ko bard prevznesen vdarim v strune.Tebe čutim, v gozdu ko buči,V Soči, kjer čez skale, čuj, bobni.

Molim: deve glej, mi očetnjava!Kak jo sram ovaja, sél nezvest,Ko mladeniču plahó priznavaPrvikrat ljubezni rajsko vest:Tak mi v sle vrtincih ino vrenjaPa v bojazni mladi duh se spenja,Molk veli; a ljubim te. V poklonSprejmi citer mojih prvi don!

Šlo je v zvok! – Oj, draga me je čula!Kvišku moč, zdaj hitre na-me zir!Dej, rotim te, če kedaj si slulaVa-me vlij svetlobe divni vir!«Fantazija, ki srcé napajaš,Sad nebeški zemlji proizvajaš,Ki žariš ko severna tam luč,V prizorišče slik še plašnih gruč.

Ven, vi gozdi v njeni osvečavi!Tiši v vas je bival prošli vek,Kjer prednamec srečni tam v dobravi.Gledal je živenja mirni tek.Milše solnce, ki je nanj sijalo,Grelo srečniše je tod obalo,Severa moril ni tukaj kvar,V Libiji ostal je strašni žar.

Pesmij orfičnih bogata muzaKak polnila je pastirju dan!O kak marši ktera AretuzaPrešumela gozdov teh je plan!Smrtno vladati, lej, tod ni smeloDeročine grozovito žrelo;Kot gazele krotke naših stranKoze, srne čuvale so stan.

Tu kjer ljudna zdaj blešči Gorica,Hladovite ceste zdaj šumé,Brest v nebá je gledal jasna lica,Samotarec tih je snul željé.Trop pogozdnih Vil kakó je skakal,Ko skoz šumo lovec je korakal!Kjer starinski grad se dviga zdaj,Silfu cvetnemu je cvetel raj,

Kteri tjakaj, kjer pastir je pevalSam ko Flak, slaveči časa beg,Ko v sabinskem logu je sameval,Hitel z lipe je na Sočin breg.Tu na veji, 'z modrega zrkalaLastna slika mu je v slast sijala:Lej, priroda očetnjave krajS predstvom dičila je že tedaj.

Kar – še pevala je slavka mila –Splašenih da ptičev trop zbeži,In pogorska javk zažene Vila,Čuj, sekira v šumi zadoni.Prvikrat o hoste nagli zgubiSolnce prosto prosta tla poljubi;Med jazminom, v senci hladnih bekPraznovala Soča prost je tek.

Oj kakó, ko s srečnega HimetaKo z Eólove bi harpe čaral glas,Z gostega tamjana čbelic četaJe brenčala s hriba v tiho vas.

Mirniše sijal je blišč narave,V miru vel je duh prihodnje slave;Kjer Gorici stal je Palatin,Ni grmèl še borbe hrumni čin.

Kar – oj groze, sile zle, tatinske! –Ko povodnji vsežeroči val,Pribesni le-tod v zemljé latinske'Z daljnih stran iztočnih trum drhal,Ko volcjé deró te strašne ride,In pod Nanosom se v kvar izideBoj Evgeniju, kjer, čuj, vzgrméDavorije s sanj ga krasne sle. – ...

Tu pozdravljam te, o gorska lipa!Kjer pod tabo mladec, lej, sedimIn v motrenji prošlih dnij iz sipaDol v novino duhom zdaj bežim,Tu pozdravljena mi si Gorica,Ki v dolinskem raji ko kraljicaSredi trt, poljan, bliščivih hiš,V vencu pridnih sel, vasij sloviš.

Vredno kdo naj pel bi tvojo srečoV brambi nje mogočnih repetnic?Alj te vdar ni bežal grom ni! – Z večoJezo pregrmèl je pravde klic.Često vmolknili so tvoji vriski,Strašno so sijali vojne bliski,Ko 'z Ogleja ti vihar je hrul,Pa beneški lev je v té zarjul.

In v gorjé dežel ko s KapitolaKorzu nesla je prek Franc'je mejTam od Sene orla moč oholaGrozovite strele tja naprej.Ponavljaje grome vroče ravneSo zapele gališke kartavne,Drev blaginje, joj, ti odcvetiIn s poljan zdaj plug ti v tmo zbeži.

Zlim zaletom tarča je krasota,ln osoda zmir jej zlata ni:Zmajev dlje nad njo reži togota,Ko mirú jej oljka zeleni.Jedva mir zasije v jasnem zraku,Spet izviješ se nevihtnem' mraku;Trg se vzdrami, zaslovi obrt,Iz ledine spet se smeje vrt.

Cerera vihtila težke snope,Polnil je golide vinski bog,Sreče videla zdaj nisi skope,Sul v naročje je bogatstva rog.Mart te stresel pot je marsikteri,Tmavih sil skovikale so vjeri;Spet škrjanec glasno gostoli,V šumi slavec spet vrhé budi.

Tiho je Belona. – Zvezde jasneV Slave širni sijejo že hram,Umeteljnosti žari, pa več ne vgasne,Ogenj čistih prs ko Vestin plam.Urno v delo kiste, oj Apeli!V dan Lisipi, ven Homeri smeli!Slava in blaginja, sestri ti;Proslavita dom naj v večne dni!

S hriba tvojega, oj očetnjava!Čuj obljube moje prve zvok,Kjer le peni Soča, dere Sava,Kar pokriva te nebá obok.Tukaj čuj me, očetnjava ljuba!(V inočinca trešči naj poguba!)Tebi služi naj odslè moj stih,Misel, slovo, djanje vid in dih.