Vlasulja

Z glediščne lože, ko na dvoriNavdušeno v ljubezni zoriNahaja Teklo rajska čut,Dol v sladko vzvišeno prevaroSred tisoč prič, sè svojo MaroKak srečen gleda žlahtni Sket.

Pušico Lelj je goljufivoSpustil mu zviti raz tetivoKar najglobejše – v dno srcá.In slavo še ljubezen višoPraznuje dol', kjer polno hišoSladkó preveva boginja.

»Me ljubiš Mara?« – Skut šepečeIn trese se, ko to izreče,Pripravljen koj v kolenopad.Nov svet lešči se mu iz ôka,V možganih vre, se trese roka;»Vas ljubim!« Mara dé ta krat.

Že če, pustivši vse na sveti,Friedlandovka, o lej, hitetiNa Maksov grob tja v grozi tmè.»Je Mara zmožna žrtve take?«»Za boga je!« dé Skut in vsakeOzirbe prost razvname se:

In rami vspnè, da ljubo objame;Kar zdajci – o groza! – vlasulja se snameIn z vrele mu glave se ločiPa z lože, odkjer zadoniSe glas zavzetja, da kost preleti,Naenkrat v partêr kot spaka poskoči.

Gledalki se ondi na teme vsede,In v štulo se trdno zaprede.Zajavka, se zvija, otresa z glavóZdaj Eva pod njo,ln kakor zažene krik še strašán,Občinstvo preplašeno buhne na stran.Vse groza vspreleti,(Clo Tekla na odru odreveni!)»Žačaran je maček? Leté baziliski?«Vpraša se sleharni v hudi stiski. –Prikazen skrivnostne le-tá je izjave,Pošast je, ki nima ni noge ni glave!«Še strmo izbuljene zro tje očiVè spako, ki ondi sedi,In v tihem veselji, nad ženskinim krovom,Peklensko se roga ljudem in bogovom. –Kar čudo, sprebleda v lica,S stopinjic prileti krasotica.(Vsak hrbet od zone zledi,Ko roko na spako le - tam položi,In predno kdo migne,Predrzno jo dvigne).A zdajci nastane hrohotSe zbaše ropot,In isti trenotek oseba vsakaZačudi se: »Lejte, vlamlja je spaka!«Zdaj loža odprè se takoj na stežaj,In Mara vstopi, razsrjen zmaj,Pa Skuta s srditim očesom pomeri,Še predno besedo naperi,In jezo potlačiti skusi,Vslasuljo pa predenj zabrusi,»Tu, nate jo ... smešni gorila!«– Vsklikne razkačena Vila –(On vès je uništen in bled je ko peča)»Ljubezni jaz vaše nisem želeča!«To dé ... zaničljivo mu hrbet obrne,In ž njim se nikdár več ne strne.