Zevs in Junona

Junona, bog' nja slavne bele rame,Napravljajoča, lej, se v zgodnji jopiPred zrcalom sedé takó povzame,

Ko v toeletnico k nji Zevs pristopi:Kakó si, prepirljivec, mi netečenTo znano je povsod, ne le v Evropi,

Kjer čitajo Homera, ki je večen.Kaj mar ne vem, da s Turki sočustvuješ(Ali, zakon moj bil vedno je nesrečen!)

In Rusu, kder le moreš, nasprotuješ?A druga cvete, čuj, na mojem polji,Ki vem, da po zemljankah zmir zdihuješ,

Ter vedno bledeš o Konstantinopolji.Nezvesti Zevs! Ne Turki grozoviti,Le turški háremi so ti po volji!

Povedi, ženskolovec razvpiti,Alj bila varna lepih žensk je kteraPred tvojimi objemi, nikdar siti?

Ti v kalni vodi rad, je moja vera,Vlevil bi kaj za sé, ak Turek zmagaOdtod do Rusov mržnja pa zamera.Ne vidim, ka-li, kak ti vsaka sragaKrvi že vre, oko celó se sveti,Ko imenuje ženska se ti draga?Zató so zmage Turkom ti obetiIn zoprni so Rusi ti pa Srbi,Ker v njih ne mogel bi ničesa vjeti.Fi! Smeje sraka se ti že na vrbi,Ker netiš še plamena tak nezvesta,Pa imaš tisočletja že na grbi!Prezirati, ki tvoja sem nevestaTi mene, in ki boginj sem kraljica?Zares, do slave to je prava cesta!«Ko zreče to, kar Zevs zaripne v licaIn bistroumnosti se nje začudiKi zakonska je njega, polovica.Kar najhitreje všel bi stiski hudi;A le še huje zmeša sitno štreno,Čeprav, da se izklesti, zlo se trudi.Zagrabiti ga mika scer poleno,Da ž njim jezičnico takoj ošlataIn hrbet jej izmeri ž njim v zameno.Odveč za nje očitanja robataNe bila višnjeva bi pač klobasa;A še za dobe, lej, se spomni svata,Ki ženi paladini nekaj časa,Došedšega v Olimp za poluboga:Se spomni Heroslava Gorostasa.Izcimila bi ž njim se pa nadloga,Ker nosi buzdovan in pest debelo,In najnevarniši je 'z vsega kroga;Prav zlahka bi po grbi mu zapelo,A tud' poslušati je svet, ki pravi,Pretepat' da ženó je mrzko delo.Ni kod ni kam ne ve. Povsod se javiZapreka! ... Škrpenti in, lej, mrmraje:»Prokleta baba!« tiho ven se spravi.