Zvečer na hribu pri Soči

Legli so na morji že valovi,Kjer mi solnce zdaj slovó blišči;Trudni dan pojema in mrakoviPlavajo po zraku, da temní.

Mira prapor ko plamtečo blanoNa zahodu zarja širi v znam,Sum beži, lej, tiho je pod mano,V krilu tu večernem bivam sam;

Le skoz lipo gor nad mano vejeTu na hribu sapic mili duh,Mir mi v srce žalne čute seje,In strmenju služi vid in sluh.

Ko od tmin preplašena devicaSoča v bližnje morje tja hiti,Le po malem še rudeva v lica,Ker v valéh ji komaj še brli.

Slastno gledam, kjer po zeleniniPerivoj mi tih je cvel nekdaj,Kjer zrcali se v vodâ sinjiniGrškega nebá zmir jasni raj.

Kjer na bregu hladna beka rase,Kjer umira solnca žgoči pik,Kjer se beli janec mirno pase,Pil sem bujnih cvetek sladki mik. –

Oj mladost! Spremili njeni časi,Ki ji skrb in strah še ptujca sta;Nič ne mara, pa nebeški klasi:Sla in blagor jo že venčata.

Nič si z žitja trga ni otelaKo v ognjenih prsih silni žar,Vendar je nebesa si najela,Predno je prinesla spravni dar.

Tam ko v čarovitem ogledaluZrl božanstvo sem, navdušja poln,Ko še mirno po življenja valuZibal se je mislij lahki čoln.

Iz prepolnega srcá je vrelo,V mé ni meril trpkih dvomov lok:Perje še pomembno je šumelo,Še pomembno mi šumljal je tok.

V vrte nezvenljive fantazijaIskajoče vêdla je okó,Kjer je sveže vence poezijaKazala mi z limbarsko rokó.

Zdaj v gorečem srcu je zatlelo,Pa kipelo je v tihi vzduhIn po mladih strunah je zveneloKakor bi je šlatal skriti duh.

Kakor tihi, lej, metulj cveticePoljubuje tam, presrečen gost;Tak sem sreče božal tovaršice,Pil nebeško sem zamaknenost.

Kak je treslo v svetem me žarenju,Kak sijale so mi nade v prid!Ali silnemu mi hrepenenjuSe pripenjal se je blag izid.

Zdaj pa – oj nemilega podira! –Kjer sem drznih upov zidal grad,Gledam vele cvetke sred brebira,Tempelj siplje se, spomin je mlad,

Ki ga ljubljenca osoda vežeNa livado, srečni je pastir:On smehljá se zarji, srečen ležeIn življenje mu je večen pir.

Slastnega tovariš je občuta,Sveta radost spremlja ga povsod,Ker prijetno rožami obsutaSe pred njim razteza tiha pot.

Scer trpina na življenja cestiTemnih spak proganja mene roj,Le da s špranj nebeških up še zvestiMi mrliha dol na zemski boj:

Kjer nedolžnost brez pomoči stoka,Še slabost goreč občutek je,Kjer hudoba gleda drznooka.In pravica v volčjem žrelu mrè;

Kjer če, ko prijazen videz plava,Jaz zaupno bližam se kak čas,Praznosrčja mi Meduz'na glava,Ko razgrnem jo, moli obraz.

V peznici ječečemu bojazniOtemni mi sanj kalejdoskopIn njegove pisane prikazniZibnejo mi v nič, pozabe rop.