Prof. Dr. Ernestu Tomcu

Poglejte, čujte, bratje dragi vi!Od daleč izza gore zarja vstaja.Čez naša polja njena luč prihajaIn njen lesket je rdeč kot mlada kri.

V nov dan nas kliče, poln krivic, krvi.A naše ljudstvo v lepih sanjah vztrajaJoj, in ne vidi, da že sonce vstaja,To rdeče sonce, ki nas v smrt budi.

Eheu, in Vi, ki mladce ste zbudili,Vi, ki ste nam resnice luč prižgali,Mrtvi ste nas za zmeraj zapustili.

In mi smo zapuščeni zajokali,Razumemo pač božjih ne poti,Umeli tam jih bomo, kjer ste Vi!