Zimsko jutro (Lojze Grozde)

Jutro mlado,čisto belo;kakor da nebo bi radok nam na zemljo prihitelo,streh dotika se oblak;velik je, težak,da so bele niti,ki nad cesto so razpete,morale se upognitipod njegovo težo.

Vse je tiho, vse miruje,jutra svetlega skrivnostiprisluškujein ne moti nje svetosti.

Toda, ali niso niti vztrepetale,se bolestno zazibale,kakor da bi zajokalein oblaka težo s sebe stresle?

In zemljo je kri polila,bela polja pordečila.