Pesmi Matije Valjavca

Nevsahljivi vir modrósti,Božjih stúdenec resníc,Vseobségljaj vse nravnósti,Rajske poezije klíc,Lečno srčnih ran hladilo,Knjiga — vseh beríl berílo!

Blagor mu človeku, ki nikoli vodilNi po sledu svojem ga sovét hudobnih,Blagor ki po stezah grešnikov ni hodil,Ni sedél na stolu zasmehunov zlobnih!

Ampak čigar volja božja je postava,Mu gospodov zakon noč in dan so misli,Kdor po tej postavi žitja tir vravnava,Ki hoténje le mu víšnjega je v čisli.

On bo ko drevesce čvrsto kraj potoka,Zasajeno v prsti budni rast veselo,Ki donaša vedno sad svoj za obroka,In ne bo mu perje nikdar obletelo.

Speh imel v početju, speh bo v reči vsaki,Kar ravnàl bo sreče solnce mu poséje;Ne takó hudobni; plevam so enaki,Veter jih odpiše, sapa jih razvéje.

Ne strpi pri sodbi kdor je zel po plodu,Ne obstane v zboru dobrih in pravičnih;Kajti pot pravičnih znana je gospodu,Kaznovavec zlih bo pot končal krivičnih.

Kaj v togoti so nevernimSrca z jezo se navdale?Ljudstva s srdom kaj prešernimPrazne so reči zmišljale?

Zbrali so se zemlje kneziK zlemu vkup posvétu nov’muProt gospodu v nični jezi,In mazíljencu njegov’mu,

Daj, naztrgajmo njih zveze,Kar teží nas otresímo,Žulijoče jarma pezeNič več dalje ne trpímo.

Toda čígar dom nebesa,Ki oblaki so mu sedež,Je vseslúšnega ušesa,Smeja se jim vsega vedež.Usta v svôm odprl bo srdi,Jim govoril bo s togoto,V govorici grozni trdi,S plaho jih navdál strahoto.

Jaz pa kralj po njem, vladávecSem na Sionski višavi,Biti čem oznanovávecDani od njegà postavi.

Z nebne više se ponižalNa zemljó do tega sveta,Meni hlapcu se približal:"Glej me svojega očeta!"

"Prosi, in kar je nevernihDédšina bo moj’ga sina,Kar pokrajin je nezmernihTvoja bodejo lastina."

"Dal v oblást jih bodem tvojo,Da pod tábo kraljem bodo,S palco jih železno svojoStareš k’ ilnato posodo."

Torej kralji in vladíkiPázite in pa uméjte,Čujte zemlje vi sodníki,Ter se podučiti glejte.

In sò strahom mu služíte,V njem radújte se v trepéti,Po njegovem se trudíteUku žitje svoje ’méti.

Da gospod se ne razkači,Ne ’zgubíte prave poti,Da v pogubo se drugačiNe pogreznete po zmoti.

Jeza božja se bo vnelaV kratkem strašna in gorjúpa,Ali doba zánj vesela,Srečna ki v gospoda upa.

Gospod, preganjevcov številoPogléj kakó se je namnó’žlo,Krdelo sprótnikov obiloSe zoper mene, glej, je zlóž’lo!

Kriči kričávcov truma mnoga,Že marsikdo je tak izústil:Pomoči nima več od boga,Polé, gospod ga je zapustil.

Al ti gospod pomoč si moja,Ti moja čast, ti moj nadzórnik.Glavó mi dvigne desna tvoja,Povišaš koj me moj podpornik.

K gospodu klic na glas povišal,Ko prîšel sem v nadloge hude,Me z gore svete je zaslišal,Prispél na pómoč mi brez mude.

Zaspál sem, san me je posililIn zbudil sem se, vstal na novo,Ker se gospod me je usmilil,Sprejét sem v milost spet njegovo.

Ak tisuč tísučev sovražnihObleže me, bom brez bojezni,Ti dvigni se gospod bog blažnih,V pogubo sramno jih pogrezni.

Pobil si vse sovrage zlobneKi ti stojé po krivem zoper,Zobé jim strl, k’ jih znaš hudobne,Njih strta moč je, strt njih coper.

Pri bogu le za rod človeškiEdíno je pomoč vsesmilna,In tvoja blagodat, nebeški!Na ljud tvoj zlije se obilna.

Kedar sem na pómoč k njemu dvigal klice,Slišal me gospod je, moje bog pravice.

Daj, usmilno roko stegni čéz me svojo,Sliši moje vpitje, čuj molitev mojo.

Vi človeški sini, žalost vam dokóriSrce še težila bode v bridkem móri?

Kaj nečimrnost so vam edíne misli,Ste laží prijatli, krivda vam je v čisli?

Znajte da je bóga moj’ga moč velika,Čudnega je storil svojega svetnika.

Kedar vá nj zakličem on odpre mi sluhe,Krik moj ne potrka na ušesa gluhe.

Bódite srditi, ali ne grešíte,V hramu kes čez srca míšljenje budíte;

Bodi dar pravica, up gospod vam bodi,Krivo naj po sledu svojem vas ne vodi.

Slišim, godrnjá že marsikter mrmrávec:Kdo se nam prikaže dobrega dajávec?

Že pogledal ti si nas z očesom milim,Srce si z veseljem mi navdál obilim;

Dal pridelek veči žitnega si polja,Trsje bolj osočil, rast povišal olja.

Jaz bom tudi v miru sladko spal, počíval,Pokoj bom nebeški rajske slasti vžival,

Ker me z mílostjo si ti gospod okrožil,Up do tebe vkrepil, vtrdil in pomnožil.

Ti v milósti nepreséžen,Ki si bil in boš povsod,Kličem tebe obetéžen,Čuj me kralj in moj gospod.

K tebi dvignem glas molitve,Zjutraj slišal klic boš moj,Vpitju gluh ne boš prositve,Ker krivica dom ni tvoj.

Zlim prebitja zraven sebe,Stana jim ne bodeš dal,Ne strpí krivičnik tebe,Pred tebój ne bo obstál.

Ti zlotvorcom, hudobivcomSi na vekomaj sovráž,Krvoželjnikom, lažnjivcomGnus in stid spoznati daš.

Jaz dosegši milost tvojoPridem k tebi na tvoj dom,V tvôm svetišču dušo svojoDvigal k tebi v strahu bom,

Vodi v svoji me pravici,Bodi sprimljevavec moj,Da ne pojdem po krivici,Da sledíl bom za tebój;

Ti gospod ravnaj pred sábo,Pred obličjem svom mi pot,Da bom hodil zmir za táboIn se vragom ognem zmot;

Ker v njih ustih ni resniceSrce njih nečimrno,Njih jeziki govoriceZle, goljúfne polni so.

Grlo njih je kakor žrelo,Usta brezen, grob odprt,Sodi totih ti krdelo,Zlij na njé pravični srd.

Njih naklép končaj, zavrziPo njih hudotvoru vse,Ker njih množica te mrzi,Ker razsrdili so te.

Vsi poveselé se k’ upaSvit jim ti si o gospod,Večno nalijála kupa,Tvojih se jim bo dobrót.

Ti med njimi boš prebival,Stanje njih jim dom bo tvoj,Kdor te ljubi te bo vžival,In ponašal se stebój.

Ki pravica so jim poti,Dal jim boš svoj blagoslov;V svoji s’ nas obdál dobrotiKakor mesto brambe rov.

V srdu svôm me ne kaznúj,Me ne tepi v jeze sili,Klic poslušaj, prošnjo čuj,Ter se me gospod usmili.

Slab sem, mojo glej slabóst,Vzdravje me gospod obudi,Trese se mi svaka kost,V strahu drgetájo udi.

Omedleva v meni duh,Dušo tarejo mi mame,Dokorej boš klicu gluh?Milostno ozri se ná me;

Kajti ná te nikadárNe bo mislil človek mrtev,Bo li last mu tvoja marKi je v grobu pekla žrtev?

Zgínila je trupla močMi od zdíhanja in joka,V póstelji solzím vso noč,Ter ni konca solzotoka.

Zmračil se mi sklen očesJe od znótrnje žalósti,Med sovragi čez in čezSkrčen bivam po starósti.

Proč od mene ti zlobín,Zdihe moje bog je slišal,K’ sem ga klical tožni sin,Me čez vrage je povišal.

Vsakdo ki mi bil je vrag,Ima se mi sramováti,Mora vrniti se plah,Zdajci v strahu trepetáti.

V tebe bog sem upal zmirom,Nada si mi ti edina,Reši me gospod zlobina,Z milim me poglej ozirom.

Da pregánjevec ne zgrabiKakor lev mi duše moje,Kajti v pómoč roke svojeStégniti mi vsakdo zabi.

Ak se rok drží krivica,Ak sem kriv obdolževanja,Naj me pahne maščevanjaJeznih vražnikov desnica:

Ako meni zlo želečimHudo sem povračal s hudim,V smrt naj brez pomoči zgrudimSe pred vragom čéz me večim;

Naj me živega pohodi,Dušo mojo naj jo vjame,Strto mojo čast mo vzame,Vekomaj pogín mi bodi.

Dvigni se gospod in vstaniNa mejàh vseh meni sprotnihVragov v nápuhu togotnihV sodbo po zapóv’di dani.

Ljudstev zbor te bo okrožil,Vrni taj se na višavo,Na prestolje svoje pravo,Ker od tam si tron preložil.

On gospod je, ljudstva sodi,Sodi me po pravdi moji,Po nedolžnosti kar svojiSem zaslužil, to mi bodi.

Ster’, uniči grešnih zlosti,Bodi právednim voditelj,Srca in obisti zritelj,Znatelj naše nótrnosti.

On ki právednim pomaga,Pomočnik je moj resničen,Je sodník močán, pravičen,Ako sodbo tud odlaga.

Ali slednji dan ne žuga?Ako se ne spreobrneš,Dvigne meč, se v prah povrneš,Grenka te zadene tuga.

Lok je svoj napel, nategnil,Smrtne strele ná nj’ga djál je,V ognju pšíc si nakovál je,Misliš, da mu boš ubegnil?

Glej, on je krivico včinil,Zlo rodil in žálost samo,Kopal je in skopal jamo,Ali sam bo v njej poginil.

Ki jo drugim je napravljal,Žalost samega naj bije,Naj se vjame v hudobije,Sam ki drugim jih nastavljal.

Jaz pa višnjega veličal,Hvalil bom imé gospoda,Od prihoda do zahoda,Njega bom pravico pričal.

Čudno je na zemlji tvoje imé mogočno,Tvoja slava viša, ko nebo obločno.

Čast osnúl iz ust si déc in sisajočih,Da zavežeš jezik ti nasprot’vajočih.

Ak nebó pogledam, tvojih prstov delo,Luno in ponebnih svitlih zvezd krdelo;

Kaj tedàj je človek, kaj je sin človeški,Da spominja se ga še vladár nebeški?

Z veličastno slavo si ovenčal njega,Majheno ponižal le pod ángelce ga;

Del postavil svojih si ga gospodarja,Cele zemlje njega ’zvolil si vladarja.

Njemu si podvrgel ovce in goveda,Vse zverine divje slehrnega reda;

Tice letajoče po nebá obzorju,Ribe plavajoče po nezmernem morju.

Tvoje imé gospod naš! kak je čuda polno,Kak je čudno tvoje stvárjenje vesolno!

Tvojo čast in hvalo bodem pričal,V srcu svojem te gospod veličal.

Jezik moj bo tvoja čuda pravil,Tvojega visost imena slavil,

Ker si moje vrage v beg zavrnil,Moč njihovo v tamen mrak ogrnil,

Da opešali so, oslabeli,Pred obličjem tvojim omedleli;

Kajti ti si pravdo mojo vrédil,Si na sodni stol pravice sédel.

Ti si verokletnike zarotil,Si za vekomaj zlotvorce vkrotil,

Njih imena zbrisal iz spomina,Meč njih dalje ne stori pogina;

Mestom njih razdór, razsíp si včinil,Njih spomín ko glasa hrup je zginil.

Al za našega gospod-bogá seNe dobí premína večne čase.

V sodni stol prerazil je prestolje,Sodi po pravici on vesolje,

Dal se je v zavetje siromaku,Tolažnika revnim ki so v plaku.

Up si vseh ki tvoje ime poznajo,Ker so skrb ti, zá te mar k’ imajo.

Hvalo mu prepévajte in slavo,K’ íma préstol Sionsko višavo,

Sklepe večne milosti njegoveMed poganske znánite rodove.

Spomnil se je njih krví mestitelj,Revnih ne pozabil tolažitelj.

Lej potlačili so me sovragi,Daj, usmili se gospod me blagi,

Ki si vratom smrtnim me utegnil,Da nevarnostim sem ječe ubegnil,

Da med vráti Sionove hčerePel bom slave tvoje mnogotére.

Radovàl se bodem zmage tvoje,Veselil se iz vse duše svoje.

Neznabožci sami v njo so pali,Ki jo drugim jamo so kopali,

V zanjke skrivši položene sámiVpletli so se z lastnimi nogámi.

Bog spoznán bo ko pravice borec,V delih svojih rok je vjet zlotvorec.

Grešnik naj v peklà pogubo habi,Vsako ljudstvo ki bogà pozabi;

Kajti vekomaj ne bo pozabljenRevež, ki z ubožtvom je pohabljen;

Ni zastonj njih up potrpežljivi,Kajti vé gospod da niso krivi.

Dvigni se gospod, nikar ne hotiDa ti človek se prezlò vkrepoti.

Ljudstva ímajo pred tebe priti,Sojeni pred tvom obličjem biti.

Daj, postavodajca čéz nje ’zvoli,Da spoznajo da ljudjé so zgoli.

O gospod, zakaj obrnilSi od mene svoj obraz,Lice svoje mi zagrnil,Ko mi je pomoči čas?

Ko se zlóstnik napihuje,Glej se siromak topi,Ali v tem kar namišljujeVsakdo sam se pogubi.

Srečnega se grešnik meni,Ker zavživa duša slast,Blaženega on se ceni,K’ ima zlo nad njim oblast.

Bóga grešnik raztogoti,Ga razpali, vname v srd,Al ne praša v slepi zmoti,Kolik je zaslužil črt.

Taka je njegova zmota,Da mu mar ni več gospod,In njegove vselej potaSo oskrúnjene povsot.

Sodbe tvoje znati noče,Je ne vidi, je je slép,Nad sovragi biti hoče,Vá nje piše trd in srép;

Kajti v srcu svôm besédi:Jaz omájal se ne bom,Od rodú do róda, vedi,Brez nesreče bo moj dom.

Usta polna íma zlosti,Kletva góvor je njegóv,Pod jezikom so žerkóstiPolne žálostnih plodóv.

Po ubogih gleda, stréžeIn preži ko v jazbi lev,Da zasači v svoje mrežeKoga ízmed révežev.

Vjetega na tla potegne,Skluči, skrči vkupaj se,Skoči kedar moč dosegne,S kremplji šavsne réveže;

Kajti v srcu ga beseda:»Bog pozabil je« - slepí -On več mojih del ne gleda,Stran obrnil je oči.«

Vstani, daj, gospod, in dvigniRevnim svojo roko v bran,Milost rešno jim pomigni,Spodi zatirávce stran.

Da je vžalil in razsrdilBoga grešnik, kak je to?Ker je v srcu svojem trdil:Saj me kaznovàl ne bo.

Ti pa vidiš bolečineIn poslušaš revnih stok,V sodbo tiral boš zločine,Spustil jih ne boš iz rok;

Ti si revnih up in nada,Pomočnik si ti sirót;Vekomaj bo tvoja vladaGospodávala povsot.

Pokončani, strti boteAjdje v njega deželàh;Slišal je gospod sirote,Jim ugodil po željàh.

Srca njih si ti pripravil,Ino vredil jih takó,Da jim za poslúh nastavilLahko svoje boš uhó;

Da prisodiš prav siroti,Da povzdigneš nizkega,Da se človek ukrepoti,Dvigne do visókega.

On je up moj, ki je sam gospod,Duše mi bojezen ne beteži,Kaj velújete jej: v goro bežiKakor vrabec urno stran od tod.

Kajti grešnik, glej, napina lok,V tulu íma strele ostropične,Da pomeče v tmi jih na pravične,Ki so nekrivičnih src in rok.

Lej razdírajo, kar tvoj je čin,Čemur ti si dovršénje vspešil,V čem pa se pravični je pregrešil,Kaj pač storil je pravice sin?

Tron gospodov nebni je oblok,Pazno on z očmí na revne gleda,Ter s trepávnicama vse pozveda,Kakšen rod človeških je otrók.

Zlega - právednega - bog obáPozvedaje brez razločka skuša;Ali ljuba lastna ni mu duša.Ki, kar je hudobno, rad imá.

Zanjke on deži na zlobnih trop,Ogenj, žveplo zlim nataka v kupo,Tepe piš gospodov jih gorjúpo,Pali zle viharnozlobni sop;

Kajti on pravičen je gospod,In čez vse mu ljuba je pravica,On na njé, ki mar jim je resnica,Zre usmilno vselej in povsód.

Pomagaj mi gospod, poglej zmanjšújeŠtevilo se svetnikov in stanjšúje;

Na zemlji med človeškimi otrociResnica rejša se in omaguje;

Nečimrnost je njih jezika góvor,Sosedu sósed nično beseduje;

Njih ustnice so polne goljufije,Njih srce vse dvoúmno oglašuje;

Gospod pogubi vse goljufne žnabla,Vsak jezik ki ošabnost oznanúje,

Ki govoré: jezikom čemo našimDa veličast se čislana osnuje;

Jeziki so za nas, podslomba naša,Kdo je gospod, ki nam zapovedúje?

»Zavolj ubozih reve zdaj se dvigam, —Beseda se gospodova začúje —

Zavolj nadlog in jókanja sirotnih,Naj reva dalje jih ne obtežúje;

Jaz hočem da se v blagor jim pomaga,Ker truma zlih se čéz nje povzdigúje.«

Gospodove besede so resnične,So čiste, so srebró, ki potrjuje

Ga s číščenjem sedmerim ogenj,Veljavo njega jasno dokazúje.

Gospod ti vedna bran nam boš pred sklepi,Ki zoper nas te rod jih zlobno kuje; -

Okoli in okoli so hudobni,Z namenom tvóm se rod njih pomnožúje.

O gospod, dokléj že boš pozabljal ná me,Dokoréj obračal svoj obraz od mene,Dokoréj iskàl bom, kje pomoč je zá me,Dan za dnem bom duše v žálosti vtopljene?

Dvigal se sovražnik bo doklej nad máno?Saj ozri se ná me, ter se me usmili,Nuj, da razsvitljêno bo okó mi dano,Da me v smrt ne pahne kak kaj in posili;

Da ki moj sovražnik se ne pobahuje:Moč dobíl sem čéz nj, imam ga v oblasti,Kajti moj močitelj se vesél raduje,Kedar omaháje bližam se propásti.

Al jaz upam ná te; upam v tvojo milost,Srce je veselo, duša je vesela;Pel mu bom, ki dal mi je dobrót obilost,Duša moja mu bo čast in slavo pela.

»Ni bogá, ni božjega sodnika!«Pravi zli hudobnega jezika.

Spačeni, nagnusni so in slepi,Djanja njih ostudni so naklepi;

Ni ga ne, ki bi ne bil hudoben,Ni ne enega, ki nê bil zloben.

Al gospod na rod človeški gleda,In kakóvi so ljudjé pozveda,

Al razúmnega dobíl bi kóga,Našel ga, ki mu mar je za bóga:

Vsi zašlí so; sprijen in hudobenVsak je; ni ga, ki bi ne bil zloben.

Grlo njih je grob odprt; z jeziciDelajo goljufno v kljub pravici,

Pod njih žnabli-gadje kup otrove,Kletve polne usta so njihove;

Polni kletve, polni so žerkósti,Nog so brzih, urnohodnih k zlosti,

Potov njih poguba zaznamnjávka,In nesreča vedna spremljevavka,

Pot mirú jim čisto je neznana,Božji strah jim reč iz src pregnana.

Al spreglédali ne bodo nikdarZli, ki moje ljudstvo trejo vsikdar?

Klicov k bogu niso pošiljáli,Kjer ni straha b’lo, so trepetáli;

Ker gospod s pravičnimi prebivaV rodovini ki ni goljufiva.

Vi ste reveže zasmehováli,Ker so up gospodu v roke dali.

Kdo iz Siona rešnjetvorecIzraelu pride zla pomorec?

Kdar poreče: stoj! gospod nadlogi,Kdar bo rešil sužnji ljud ubogi,

Jakobova hiša bo vesela,Radost bo polnila Izraela.

Kdo gospod prebivalBode v tvôm šotori,Kdo gospod počivalBo na tvoji gori?

Kdor pravico dela,Čigar pot je snažna,Duša se navzelaZla ni zlo sovražna;

Kdor pošteno misli,Te ki ne oprávlja,K' mu je bližnji v čísli,Zla mu ne nastavlja;

Ki brez cene praveMu grdún je zlobni,Ki mu brez veljaveJe v očeh hudobni;

K’ íma v časti tega,Kdor za bóga mara.Bližnjemu prisega,Pa ga ne prevara;

Ki dajál ni dnárovNikdar na obresti,Ki jemál ni dárovNikdar proti vesti:

Kdor ravná po takemOn po trdnem hodi,Prost pred padom vsakemNikdar ne zablodi.

Hrani me o stvarnik neba,Nada moja vselejšnà,Ti si bog moj; ino trebaNi ti blaga mojega;Ti k svetnikom vlasti svojeNagnil nágnjenje si moje.

Zrasla njih slabóst kot gora,Prihiteli so po tém;Sklicoval ne bom njih zboraVkup h krvávim ne darém,Še imé njih naj ne pride,Naj iz ust mi ne uide.

Ti gospod, ti sam si moja,Moje kupe dédšina,Povrníla roka tvojaBo mi kar ’mam déleža;Obrníla se in padlaNa visoko mi je vadla.

Tebi čast gospod in slavaKer si dal mi uma močČut notránji spodbudávaK temu še me pozno v noč;Pred menój si kodar hodim,Da ne padem, ne zablodim.

Srce toraj je veselo,Jezik rádosten močnó,Počiválo, mir imeloV upu moje bo mesó,Ker ti daš mi da utegneDuh se peklu, in ubegne.

Ti svetnika bodeš branilSvojega trohljivosti;Pot življenja s’ mi naznanil,Dal mi boš v obilnosti,Da se s tábo bom na praviVeselíl pri tebi v slavi.

Oče rad imá sinove,Če se tudi izrodéIn prezgodaj iz njegoveVarne roke odleté.

_____

Ti si v obilnosti cvetečih lét,Zdaj pómlad tvoja je, zdaj upa čas,Razšírjeno života tvóga cvetje; —Oj, po nikakem to mi ne dopade,Natore zmoto to pomeni težko,Mi ne dopade srce, ko ledénoIn ojstro se zaprè ob letih čuta.

J. Kosezki - Veseldiv. orl.

Ko gledam s pomládiCveteče drevóVeselja se smejaMi srce sladkó.

Priblížam pobožnoSe mu gologlav’,Ker ono mladostiPodoba je prav.

Vseh vrtov je slava,Vseh vrtov je kras,Prepevajo ticeMu hvalo na glas.

Za dom si izvoliGa tičikov par,Ljubezni je srečne,Vesele oltár.

Iz cveta čebeleNabirajo med,Napravljajo ’ž njegaNebeško si jed.

In v senci njegoviPozabi se trud,Glavičici siviPrijazno je tud.

Mladósti nedolžniEnaka je last,Ta svet je dežele,Človeštva je čast.

Vesolje razsevaIn rádost budi,O krásnosti njeniSe vse veseli.

Z veseljem napajaŠe starcu srcé,O njej se nebesaSamé veselé.

Zatorej ko vgledamCveteče drevó,Veselja se smejaMi srce sladkó.

Zima rojíla jeDolgo za dosti,Burja nas brila je,Neha naj bosti.

Se naveličal semV hiši že biti,Dosti že čičal sem,Vúnkaj čem iti.

Saj že minula staMesca mrazotna,Zimo izrula staV mrazu strahotna.

Stopim iz hišice,Nébo je jasno,Proti zablíšči seSolnce mi krasno.

Bodi pozdrávljenoSolnce prijetno,Trikrat pozdrávljeno,Trikrat prijetno.

Vidim, vračúje seMoč ti gorkotna,Vidim, zgubljuje seZima mrazotna.

Z ledom sneg taja se,Kmalu preide,V zgimbo podaja se,Pómlad nam pride.

Bodi pozdravljenoSolnce prijetno,Trikrat pozdravljenoTrikrat prijetno!

Lej, solnce zahája,Zapušča zemljó,Vrhovje le gajaIn gór je svitló.

In slavčevo petjePo logu doní,V te glase zaplét’jeŠe múren: škriškrí.

S planine ženêjoPastirci govéd,Na píščle pojêjoMed čedami sréd.

In kosci, in žnjiceSem s polja gredó,Fantiči, deklícePrijetno pojó.

Iz dímnikov skakaVisoko že dim,Večerja pa čakaPriprávljena vsim.

Noč tiha pokrijeZdaj trudno zemljó,Da vsak si počíjeZa delo novó.

Grozdje na trticiVisi rmenoZunaj na vrticiHiši vpleteno.

Z bližnje goričice,Pa priletéleK meni so tičiceV petju vesele.

V trto spustijo se,Peti začnejo,Živo glasíjo se,Jasno pojejo.

Jagode pikajoŽeljne medíce,Vinčice zmíkajoMale tatíce.

Ko se napíla jeMala družin’ca,Soček hvalíla jeSladkega vinca:

Srečna dežela jeVinorodívka,Trta vesela jeTogopodívka.

Z vinom pregánjajoSlednje skrbí se,Žali se pánajo,Vse oživí se.

Do jeseni preživelaŽe je mlada tičica,Starka zá njo je skrbela,Mati srca milega.

Ali mater sókol vjamePozno pozno na jesén,Vso podporo tici vzameV srcu svojem tič ledén.

Zdaj si sama tica bógaHrane išče na zimó,Po drevesih vel’ga logaLeta sem ter tje skrbnó.

Gaj ogoli ojstra zima,Nage debla so drevés,Piče tičici več nimaPosmojèn od burje les.

Ker tedàj je log golíšeGojzdne trate zapustí,Tihoma na vrtec hišeJest’ iskàt si priletí.

Al sirotica se vjameO gorjé na žímnico,Z locna deček brž jo sname,V kletko jo zapre tesnò.

Res da piti, jest’ imelaDosti zmirom je vsegà,Al kot zunaj ni veselaNikdar nikdar več bilà.

Le zdihúje vjeta reva,Da zgubíla je prostóst,Vedno poje in prepevaTežke sužnosti grenkóst.

(Grič krasno obraščen z zelenim drevjem; proti jutruse razprostira krasno polje; zjutraj.)

Bogomil.(Gre na grič in poje:)

Noč plahotna je zbežala.Zvezde, svitle pred, temné,Truma gajskih tic je vstala,Pesme njihne se glasé.

V zraku daleč, kamor mojeSkor očí ne séžejo,Tam škrjánček glasno pojePesem svojo jútranjo.

Dvignil k višku je zató seTak visoko v sinji zrak,Ker z visine bolj lepó seVidi zarje zlati trak,

(Pride na vrh griča; obrne se proti jutru; zarja seprikaže; razoglav stojí.)

Zakaj, prelepa zarja! tebe gledamŠe zmirom rad, ko kdaj sem gledal te?Zakaj imám te vedno še tak rad,Tak rad še zmirom, kakor nekedaj,Ko bil otrok, ko dete bíl sem še?Zakaj pač obiskujem vedno šeTak rad višavo tega grička tukaj,Otrok ki obisk’val sem ga tak rad?Otrok še bil sem - o presrečni čas!Nikoli, o nikoli iz spominaNe prejde mi te rajskosrečni čas!Otrok še bíl sem; jutra lepegaPeljala me je mati na grič,Te čas sem príšel semkaj prvi krat,Te krat sem vidil zarjo prvo pot,Pokazála mi bíla jo je matiZ desnico, z roko pravo, ter je djala:Glej, dete ljubo! tam na nebu goriOblakov lepi lesk, svitlobo krasnoKo bíla bi iz zlata čistega.Pa veš od kod svitloba ta je taka?Odsvít, odlesk to luči je nebeške,Ki hodi skoz nebeške zlate vrata,In tak lepó lepó oblake barva,Odprte namreč zjutraj so nebesa,Tu hodijo skoz vrata ángeljciKi varvali po noči so otrokePobožne, pridne, radoslušljíve.In poročila bogu nosíjo,

Če dobro so, če slabo so se vedli.In drugi hodijo skozi vrata doliNazáj na zemljo v bran in var ljudémDa ognejo podnevnih se nesreč.Zatoraj dete vêdi se lepóDa dobro le od tebe ponesóK očetu ki tam gor stanujeIn tisučerno dobro vse plačuje. —Zató imel sem zmirom te tak rad,Ker to, kar majhen je verjél otrokPozábiti ne da se tako naglo.In toraj hodim toli krat na gričLe sèm k’ ugásati začnejo zvezde,Ko ti se zarja prikazuješ ondi,In rádostno se smeja mi srcé,Duh dviga se, in k višku duša gré.

Daleč sem od doma,Duh pa vsak dan roma,Roma, roma, romaDan za dnem do doma.

Kaj si mi storila,s čim se prikupila,Si mi priljubilase dežela mila?

Nag sem šel od tebe,Bil sem sam za sebe,Brez dobička, zgubeIn brez duše ljube:

Smrti zgodnje zobuPlen spi oče v grobu,Kar mi še je ljubo,Vse mi je pod zgubo.

Pa si le mi ljuba,Skli me tvoja zguba,In bo vedno sklela,Nikdar zacelela.

Brez mirú, brez nehaDuh po tebi zeha,Roma, roma, romaSlednji dan do doma.

Vzeli so mi srečnoUpanje za večno,Vender roma romaVsak dan duh do doma.

Rib’ca jasnookaPlavaj za valóviDoli po DonóviTje do Save vtoka.

Plavaj gor po SaviNa Slovenske strane,Gori do Ljubljane,Pa mi jo pozdravi.

Dalje le po vodiBrez pomudovanjaDo preljub'ga KranjaGor po Savi brodi;

Pa mi ga pozdravi:Zdravo, ljubo mesto!Pa popusti cestoDalje gor po Savi.

V Kokro, ’z Kokre v Bél’coPlavaj k vasi BéliDo mojè zibéliV Storžčevo dežél’co.

Pa mi jo pozdravi:Zdrava bodi Bela,Srečna in veselaDrevi kakor davi!

Pa poglej al sijeŠe jej solnce milo,Al se potemnílo,Da oblák ga krije;

Storžec al še koli,Záplota planína,Zverska domovínaNá njo gleda doli;

Al me kdo pogreša,Kdo po meni praša —Nihče nič ne praša,Nikdo ne pogreša.

Ali jaz pogrešam,Hrepením po tebi,Pa me nočeš k sebi,Pa te le pogrešam.

Ribica ne hodi,Le se spet zasukajPa ostani tukajV Podunájski vodi.

Al na tujem tudiZvezda me poznáš,Ker na mene doliKo domá migljáš?Zgodnja zbujevavka,Dne oznanovavkaAl me še poznáš?

Jaz poznám še dobroTebe zvezdica,Stara mati so teMi zaznámila,Kedar prisvetíla,S’ me iz sna budílaDaleč tam domá.

Kaj že hočem? teci,Nesi jej pozdráv:Vnuček vas pozdravljaZ Dúnajskih dobráv.Kaj še potlej? rés da!Prašaj še je, zvézda:Al me vid’ z višáv.

Zvezda, zgodnja zvezda,Ti takó migljáš,Ali hrepenenjeMoje mar poznáš?Al na kako vižoMi rešítve bližoOznanít’ imáš?

Teci teci solzaSolza maternaDoli na gomilo,Na te črne tla.

Križ pri križu, žaliBridke známenja;Dosti mnoga, raznaTi je drúščina.

Kaj se jokaš, tarnašDuša materna?Dete je veseloZ angeljčki domá.

Duša da; al truplo,Truplo ni domá.Zemlja, zemlja tujaBodi mu lahkà!

Teci le mi teciSolza maternaDoli na te črne,Črne tuje tla.

Dan zasije; dve očesiSrečate se v migu,V prvem plamovžiguSe oboje v tla pobési.

Noč je; mirno vse počiva,Samo nepokojnoJe le srce dvojno,Mira sladkega ne vživa.

Čuj pogledov! iskra vnetaVžge; srcé je goba;Rajska prispodobaMir; nemír zver peklu vzeta.

Beseda priletelaMu huda na uhó,V srcé ga je zadelaOgnjena žgeča strela,Ga vnétila hudó.

Nikomur ni povedal,Nihče zapazil ni,V obličje ni zabledal,Ko prej je jasno gledal,Si ni kalíl oči.

Prijáteljev okrožjeŠe le je zveseljàl,Nikoli duše ložje,Radósti nikdar množjeSe ni jim skazovàl.

Ko solnce daleč zajdeOd ljubljenih sestric,Te krat še le se najdeSvitlóst za nebne rajde,Luč lune in zvezdic.

In noč je temna, gluha;Beseda oživí;Tma zá njo nima sluha,Al na njegov’ga duhaUhó na glas grmí.

Vso dolgo noč prečuje,Pokoja nima nič,V enèm se premetuje,Pa mu je vedno huje,Je zjutraj — živ mrlič.

Besedica ta malaPosebna ni bilà,Al ískra, prav ki pala,Že marsi krat je vžgala,To ni nič novega.

Rožica veselaV pómladi cvetéla,Príšel je kresníkVseh rož svetnik,Rožica je suha,Vela in brez duha.

Roža na pomládSi človek mlad,Pridejo pa leta,Roža gola cvetaRoži suhi parSi človek star.

Slava tebi vsevladavec!Svet je velik, je širòk,Ti njegov si oskrb’vávec,In tud jaz sem tvoj otròk.

Kím si v varstvo me izróčilNi biló jim zá me mar,Sem pustívši jih se ločilNe vedoč v koríst al kvar.

Zemlja pred menój velíka,Jaz tak majhen sam na njéj,V širnem svetu micna pikaNisem vedil kam napréj.

Temno sem od tebe slišal,Kdo si, kaj si ne vedoč,Prošnjo k tebi sem povišal,Ti si dal mi koj pomoč.

Te ne vidim, te ne slišim,Te ne čutim, ti si duh,Al da stran od tebe nisim,Znáni vid mi, čut in sluh.

Svet je velik, zemlja širna,Nisem sam, ti si z menôj,V srcu pokoj, duša mirna,S tabo celi svet je moj.

Vstopim se na vrh planine,Solnce ravno gori gre,Z nebotične visočinese mi daljni svet odprè.

Ozrem se na domovino,Gledam na Gorensko stran,Zrem dolino za dolino,Za planjavo vidim plan.

Polje žitno rodovitnoSe v očí mi lesketá,Vidi pridnost se očitnoKmetovavca marnega.

Bistri potok, reka vijeSe tje v rajsko zelenjád,Zemlja vlage se napijeIn rodí stoteren sad.

Hrib za hribom se dviguje,Gora gleda čez goró,Božjo moč mi oznanjujeVse kar vidi krog okó.

Od tam belega TriglavaDaje mi v očí ozír,Bistra tam izteka Sava,Petja nevsahljívi vir.

Ondi se mi odgrinjújeBlejskega jezéra kras,Raj pozemski, kjer dvigújeIz valóv se k nebu glas.

Od tam doli, kjer meglà seRavno je pretrgalaSem v očí mi lesketá seSvit zidovja belega.

Stara tam stojí LjubljanaVse dežele kinč in kras,Mati sinom slavnoznana,Z gore čuj pozdráva glas!

Zrem po hribih, zrem po polji,Mečem sem in tje očí,Gledam kar mi je po voljiMesta, trge in vesí.

Vidim pred sebój Gorensko,Tamkaj Notranjsko poznám,V vinorodno stran DolenskoZdaj očí tje vprte ’mám.

Tamkaj doli s Kranjci bratiŠtajerec se in Hrvàt,Ne zamúja desne datiTu mi Korotanski brat.

Rajske rádosti zigrávaV vnetih prsih mi srcé,Vidim, brata brat spoznavaVedno bolj od dné do dné.

V Podonavskem mestuHuda sapa piše,Kranjskemu učencuČrne lasce više.

Pihaj, pihaj burjaSaj sem te navajen,Kras še od močnejeVender le je glajen.

Pihaj al ne pihaj,Mi ne delaš sile,Nisi ti ki zmikaSrcu zdihe mile.

Kamorkoli gledamAl zidovje biva,Al pa dolga dolgaPlan nepredvidljiva.

Ni živlenja ribamUrnim brez vodice,Kjer ni drevja, petjese ne zlega tice;

Kjer ni strmih stánovTrávnate planine,Al veselje bivaTam za gorske sine?

Od kar zavedil sem se sam,Vrsténje srčnih želj imám,

Doséžene pa zginejo,In druge prišle minejo.

Dokler otrok sem bil še mlad,Vrstile so se mnogo krat.

Imel sem dans jih trideset,In jutri tol’ko novih spet.

In božji ljubljenček sem bil,Kar želel sem, vse sem dobíl,

Al ko dosegel sem, pa leNi bílo dosti za srcé.

Rasel sem; želje sem vrstíl,Spolnitev vseh željá dobíl,

Hrepenél sem po tičicah;Želel sem po cvetlíčicah;

Mi tičice prepévajo,Cvetlíčice precvétajo;

Vesél sem jih vesél, pa leNi dosti dosti za srcé.

Slišal sem práviti ljudi,Da boljega na zemlji ni,

Kakor prijatelj zvesto vdanKi kakor dans je slednji dan,

K solzno ’má z menój okó,Je v rádosti vesél z menó.

Dobíl sem ga, je zvest, je vdan,Tovariš moj, toláž in bran;

Ko jokam jaz, tud on solzi,Z veselim on se veselí.

Prijazen je z menó ki ž njimPomenk’vam se in govorím;

Me vsakdo, bodi star al mlad,Pozdravi in pozdravlja rad.

Mladenči z máno hodijo,Povsot me sabo vodijo.

Dekleta me srečávajo,Prijazne me pozdrávljajo.

Vesél sem tega, toda leNi dosti nikdar za srcé.

Trdíti slišal sem ljudí,da slajega na zemlji ni,

Kakòr ljubezni číste žar,Ki je ljudém od bóga dar.

Zželi srcé dekličico,Zazrè okó devíčico,

Oko zazrè, srcé se vžgè,Dve duši ste spoznale se.

Zála je, kakor zárija,Znanica jutra zlatega,

Krásna je kakor solnčice,Ki svit od njega vsestran gre;

Mila je kakor lunica,Nočí temotne lučica

Ki je ljudém pokoja vir,In sije trudni zemlji mir.

Al srcu moj’mu dosti ni,Mu dosti ni, še le želí;

Al kaj želí, ne vé samó,Povéj, če vé, povéj mi kdo.

Ki prašam ga, ne vé, molči,Odgóvora le ne dobi.

Kdo ve, al pač dosegel bom,Ko bom zapústil zemski dom?

Da dekle krogloličnaNi ravno gospodičnaK’ iz žide pricvetó,Kaj morem jaz za to?

Da nje obraz premiliV njo gledati me sili,In vleče k seb’ okó,Kaj morem jaz za to?

Da kodar gre in hodiVse moje misli vodiLe ona za sebó,Kaj morem jaz za to?

Da se m’ po dnevu sanja,Da so noči brez spanja,Ne stisne se okó,Kaj morem jaz za to?

Da v prsih srce mojeVeč nima volje svojeIn bije le za njo,Kaj morem jaz za to?

O ko znani moj bi príšel,Príšel, ki ga prej sem vid’la,Kúšnila bi ga na usta,Ak bilé bi v krvi volčji,Srečo dala bi mu v roko,Ak bi kačo ’mel krog prstov.Ko bi sapa kaj uméla,Pomladanski dih govóril,Tje besedo, sem besedo,Poročila bi prenašalMed ljubéčema se dvema.Raj pustím jedí gosposkeIn pa fárovžko pečenko,Kakor svojega preljub’gaKi po letu pridobila,Ukrotíla ga po zimi.

O ti déklica prevzetna,Kaj si vender tak nemila?Vseh očém takó prijetnaEnega bi saj ljubila!

Par očésec — svitla zvézda! —V lice — kri in snegobela —Vsa postava — rajska rés da! —To prevzetno tebe dela.

Al prevzetna in nemilaTak ne bodi, duša ljuba!Saj veš, da prevzétnost bilaAngeljcom je clo poguba.

Trgal sem rožoZalo cvetečo,Vbode mi v kožoRano skelečo;Al zacelélaK malu je rana,Bol odletelaBrž je pregnana,Ljúbica vzelaV nedro je délaRožico.

Tebe, priját'lica, zmes tisučérne razlíke omamljaToliko raznih cvetíc tukaj po vrtu okróg.Dokaj imén ti prihája na sluh, pa odganja, ti v enemPrvo imé iz ušés drugo barbársko imé.Kar je podób si slične so vse, al nikákor enake,In skrivnóstno tedàj kaže postavo te kor,Sveto ugánjko; da pač bi biló mi besedo rešívnoTebi naznániti moč, blaga prijátlica, prec!V rasti jo zdaj pregledúj, kak lahno postaja sadika.Stopnjama dalje gredóč zrašča se v cvetje in sad.Cimi iz sémena se na te hip, ko iz krila ga zemljaTihoplodívna oddá, blago v živlenje spustí,Ino ko budni, na vek pregíbani, sveti svitlobiKoj vse šibke kalí nežnih perés izročí.V sémenu spala je moč; ino predpodoba počétkaTičal je v sebi zaprt, skrčen, v mehíni zavítList in korén ino kal brez barve, na pol le vpodóbljen,Suho so zdrno takó hrani in mirno živí.K višku želé se napína, če da blagodétni se vlagi,Ino povzdígne se brž iz obdajavne nočí.Al enolična je vsa le prve prikazni podoba,Znami takó se tedàj tudi v sadíkah otròk.Precej za tem pa mladíka s kolénci sledí zakolenci,Ter, se dvigáje, noví védnoma prvo izrást,Scer ne zmirom to ísto, zakaj mnogoterno rodí seIn izobráža list kteri za prejnjim sledí;Bolj prostrán in robàt, bolj ločen v ostí ino v deleKi v kup zrásčene prej hranil je spodnji orgán.Tako dospè naj pred naj večo odločno popólnost,Da pri nektérih rodéh s čújenjem duh ti navdá.Mnogorebràt, nazóbčan, na plasti nadúnjeno polniVidi brezkončen in prost se ti mladike pogòn.Zdaj podrží pa z mogočno rokó razvijánje nárava,Ino ga krmi lepó k veči popolnomasti.Zmérniše sok mu pretaka te čàs in posódice oži,Ino podoba na krat skaže ti néžniši čin.Tiho nazáj se umika pogánjk hrepenéčega roba,Ino popólniše se réceljno rebro storí.Al brez perés ino naglo kocén se néžniši dvigaIno gledávca na se čúdežna vleče izkúst.Krog in okróg, v številu se tu ino tam neštevílnoManje nastavlja peró lista podóbnega tik.Trdo okoli osí podcvétek krijóč se izvije.Ino v naj lepši obraàz písane krono rodí.Tako narava krasní v prikazni visókopoplni,Vrstama vrejen ti ud kaže za udom nabrán.Z nova začújen strmiš spet kakor nad tanko podstavoSpreminjajóčih perés gane na reclju se cvet!Ali le ta veličást bo novega snutja znanílo,Písanobojni list bógstveno čuti rokó,Urno stiska se v kup, ino naj bolj nežne podobeDvojno na dan hrepené da bi se zdrúžile v kup.Ino prijazno stojé zdaj párčiki v kup ljubeznjívi,Mnogoštevílno se krog svet'ga oltarja vrsté.Himen k njim priletí, ino blagovonjáva mogočnoToči vlivaje v okróg duh oživljáven, sladák.Zdaj na te hip debelí posámesno klic neštevilnoKrije ki o tekajóč v maternem krilu jih plod.Zdaj pa sklene tu klep narava v močéh vekovítna,Z nova pa klep drug brž prime se prédnjega spet,Da naj veríga množí in napréj vse čase se daljša,In da celóta živi kakor posámesno vse.V písano, ljubica, zdaj obrni oči mrgolénje,Ki pred dušo nič več motno ti zdaj ne migljá.Vsaka sadika ti zdaj vekovitne oznanja postave,Vsaka cvetíca stebój bolje na glas govorí.In če poznáš in uméš tu bógnjine svete pisménke,Vidila boš jo po tem tudi v spremémbi povsót.Múdi lazé se gosénca, metúlj pa délavno híti, *Človek omično menjúj clo si gotovi obràz.O le pomisli kakó je polágoma ljuba navádaV nama izcímila se tud iz spoznánja kalí.Kak razodelo z močjó prijáteljstvo v prsih se nama,Kak na zadnje rodil Amor je cvetje in sad.Misli, kakó zdaj to zdaj uno podobo je čutomNajnim, tiho plodé, dala naráva v podár!Tudi danášnjega dne se vesêli. Sveta ljubezenDo naj viš'ga sadú misel enakih želí,K soji enác'o rečéh, da po tem harmónskega mnenjaZdruži vkupaj se par, najde visóstniši svet.

Na jasnem nebu luna plava,Pošilja luč na vse straní,Vse vé kaj se pod njo godí,Skrivnosti nočno pregledava.Ona je solnce mračnih tic,Budivka tihokrile sove,Sprimljavka vkánljivih lesíc;Volkovom kaže dobre love,Iz gojzdnih vabi jih temníc.Ona je fantov sprimljevavka,Razsvitlja jim do ljubih pot.Ona dobí vsak skriven kot,Je bistrogleda zalez'vavka.Ona prihaja v spávnice,Pokojnim ne storí nemira,Čez tih obràz na tihem gre,In zlatih sanj mu ne podira.Al strašna zá nj ki je zločést,Ki očitávo íma vest!Plahototvorna ná nj pogleda;Pobegne san; on se zbudi,Pred njega plašnimi očmíPošast nezémeljska stojí,In vá nj zijá prikazen bleda.Strah dvigne k višku mu lasé,On zameží, očí zakrije,Al vidi še pošást mežé,In pot mrtvaški ga oblije.Ona razločka ne pozná,Zahaja v koče in palače,Pripravljen tisti svit imáZa bogatine kot berače;Ona po nebu gre počásSvoj pot čez mesto in čez vas.

Poglej jo! izza gojzda plava,Umika senca se na stran,Počas mení se té postava,Tiščí jo v les, osvita plan.Posije zdaj na streho koče,In k oknu leze od ondot,Al skozi nj iti ni mogoče,Sestrica jej zastopi pot;Na sredi mize luč je bila,Voščena sveča je svetila,Voščena sveča žégnana,Pri sveči pa v naj prvi bližiOdrešenik razpet na križi,Pod križem mati žálostna.Okoli na klopéh sedijoTik eden drugega možjé,Vsi modro, resno se držé,Manj govorijo kot molčijo.Med njimi hišni gospodarKo nem ne govorí besede,V obráz rdí zdaj k' ognja žar,In zdaj ko zid so lica blede;In kedar k višku so zravná,Z životom se do stropa stegne,In mu okó pod klop na tlaAl pa na steno v stran pobegne —Sekira tam leží na tléh,Tu rísanca na steni visi —Ko ústnici tedaj nasméhOkroži v strašnem mu obrisi,Da groznega bolj vidil nisi,Ko plam zablisne mu v očéhKot blisk iz črnega oblaka;Možém zdrgeče žila vsaka.Obrne v njega vsak okóIn pazno, kaj počél bo, gleda,In vse obhaja groza bleda,Pripravlja v brambo vsak rokó.Oní sosedje so, vaščáni,Prišli so stražit ga nocójDa v boli dušni jim neznaniNe storil kaj bi nad sebój;Prišli so ker je k njim po dneviPoslavljat hodil se rekóč:Nobena več ne prejde nočIn bom otet pozemski revi.Sicer bi mislili da šali,Al danes teden tega dnePrigodki pred očmí so vstaliIn šale blizo ne pusté.

Po noči bílo. Vse pokojno.Le vode šum, kolés ropòtTihoto krati neprestojnoIn sove kdaj pa kdaj vofòt.Počiva vse. V nobeni hišiNi luči več.Vse mirno spi.Le v oštarii luč gori,In govorica tam se sliši;On je. Žganjè pred njim stoji,Peklenskega studénca virČe v nápek rabo ga obrača.On sam. K pokoju šel oštirIn ž njim družina vsa domača.Da mirno šel domú bi bilZastonj gaje oštír napravljal,Ga nagovarjal in svaríl,Al on se bolj in bolj je vstavljal;Na zadnje reče mu takóBesede strašno za uhó:Al si tak slabega spominaDa za prisego več ne veš?Razdreti jo brezskrbno sméš?Brez zlega biti meniš čina?Bilà je pozna, trda noč,Pri tejle mizi ste sedeli,Odpráviti vas ni b'lo moč,Žganjà ste le in le želeli;Jaz dal ga nisem piti več,Tedàj si v jezi ti gorèčBogá tu gori strgal preč,Na sredo mize ga postavil,In luč na vsako stran prižgál,Kakor za sodbo red napravil,Klobuk počasno z glave djal,Povzdignil k višku to desnico,Odprl tri prste govorèč:»Nebesa, čujte ve resnico,Pa v ognju ti pekèl plamèč;Prisegam pri sveti trojici,Prisegam pri Marii d'vici,Pri ángeljcih, pri vseh svetnikih,In pri vseh božjih pomočnikih:Če kdaj še stopi noga mojaV to hišo, čez te hišo prag,Odpri, pekèl, se luknja tvoja,Predéri žveplomorje vrag,Po me naj pride vas brez broja,Prevzemi čéz me ti oblástPeklenska smólnata pošástV podobi stúdnega pozoja,In živega me v žveplo treši,In božja mílost me ne reši!«.Ti si prisegal, se rotíl,Nam so lasjé po koncu stali,Ti sam si mrzel pot potíl,Tovarši tvoji so zbešali.Prisegal si, prisegši šel,Prisego čule so nebesa,Prisego slišal je pekèl,Pekèl ni gluhega ušesa.In lej! minúl je kratek čas,Kaj mar ti? ti si spet pri nas.

Končàl oštir in šel k pokoju,Sam hlapec še pri njem sedi.Preplášen ves, un ves je v znoju,Po čelu se mu pot cedi,Al trma dám ga ne pusti.Oko se plašno mu obrača,Plah sem in tje divjá ozír;On plen, vestí je zle igrača,Notranji ga peklí prepir,Prešel iz srca mu je mir,Vá nj zlezla nepokoja kača.Po glavi roji mu prisega,On čuti breme, greha zlost,Oh nič več duh njegov ni prost,On sebi sam je skor nadlega,Notránjost mu je sam razpór,In um z brezumom bije bor,In lastni šum ga plaši, bega,Možgane vnema mu prisega.

Enajst udari. Piš nastane,Zatuli zunaj ljut vihár,Zdrobi se okno; v hišo planeMrtvaške tice grozen par,Uhoglušíven zvizd zakroži,Da kar ušesa preletí,Prešine groza vse kosti,In stopa mrzel pot po koži;Vá nj zaletí se, zavofoče,Od njega pade in zakroče,Tje v drugo okno sfrfotá,Klinglin! po tleh črep zaropoče,In odletela sta obá.In on kleči na sredi hiše,Od njega kaplja pot krváv,On ves trepeče, naglo diše,Pogled njegov — izráz zmešnjáv.Roké v kup sklenjene drži,Oči zatiska in meží;Odpira usta, z žnabli miga,In nerazúmljivo momljá,Z zobmi, s čelústjo šklemfeta,In sem in tje mu brada švigaOn molil rad bi al ne zna.On molil ni; saj ni b'lo treba;Čemú? ni v dobro in ni v kvar;Vse eno salnce sije z neba,Al mólimo al pa nikár.Klečí. On klečal ni že davno,Čemú koleni bi pestíl?Oblák na polje bo dežilAl krči se al drži ravno.On trepetá. Duhovna prosi.Sicer mu mášnik ni bil mar;»Kaj čem jaz ž njim, kaj z máno far?Brez farja tud se dobro kosi.«Cerkovnik brani se, ne gréO polnočí po tolažníka,On šel bi pó nj že za bolníka,Al zdravemu se odpové.

»Hu, grabi mé!« zavpije strašno.Lasovi vsem se zgrebené,Kaj bi počél, noben ne ve, —Molčijo, gledajo vsi plašno.On tuli kakor divja zver;»Hu, grabi me!« rjove,Rjove, tuli v eno mer,»Hu, grabi me!« rjove.Kdo grabi te? — »Oní, oní!Vse črno jih krog mene skače,Iz gobcov ogenj jim plamí,V me švigajo ognjéne kače.Hu, »naš si, naš si« zvizdajo,Napinajo strašnó trebuhe,Od vseh straní ugrízajo,As as! strupeno pikajo,Njih zvízdav sič gluši mi sluhe.Uhú kakó kakó režé!Kak črni so se vsedli v kote!Ti naš si naš, prišli smo pó teNa tvoj klic! hu, gorjé gorjé!«Bilí duhovi so mu prazne,Otročjih čenče marnovánj,Ni v hude ver'val ne v prijazne.Nebes ne pékla ni b'lo zá nj;Kaj grabi ga, reži zdaj vá nj?On tuli z groznim rjovénjem,In »naš si« vpiti ne nehá,Sosede zbudil je s tulénjeni,Prišli so v kup; vse strah imá.Oní ne vidijo ne duhaIn ne strahóv; za kačji sičUhó njihovo nima sluha,Kar kaže on, za njé je nič.Pa vender se jim grebené,Jim k višku vstájajo lasjé.Prižgali žégnane so sveče,Prinesli žégnano vodó,Škropíli ga, pojíli ž njó,Al on le tuli in trepeče,In žnabli trdo v kup drží,Ko mu dajéjo vode piti;»Nikár! on žuga v me skočiti,On kar po vodi v me tiščí!«»Hu, naš si, naš si, naša žrtev!«Zatulil, zgrudil se ko mrtev.Ki priča so, se krížajo,Po vsem životu trepetájo,Plašno se k njemu bližajo,Po koncu ga ravnájo.Ni v njem več známenja živlenja,Omahne glava mu na stran,Iz udov zginil gib in gan,Roké, nogé, — plen otrpnjénja,V popolno padel nezavést.Le tú leží — podoba strašna!Ki vidi — dober al zločést —Obá,je strah; takó je plašna!In tak leži, da dan posije,Da solnce mu zavédnost dá,Nazaj mu bríhtnost pripcljá,Al um od zdaj le mrak mu krije.Ko mine dan in pride nočIn predpolnočna ura bíje,Ga zgrabi neka divja moč,Ne da mu vest pokoja, mira,Obúpnost sem in tje ga tira.Nesrečnih misel divja trumaPeklí, drví ga v samomor,Al kák svršìti strašni tvor,To voli zdaj ostanek uma.Izvoli, pa zavrže v novo,In sam ne ve kakó in káj;Konča, kar sklenil za gotovo,Mu nepogum, njegov sprimljáj.In od soseda do soseda,V dvoúmu sem in tje blodèčPoslavlja se in pripovéda,Da vid'li ga ne bodo več.Za tó so jih je nekaj zbralo,Sò stražo ga nocoj obdalo.

Enajst udari. Vse molčí.Pokojna noč, nebó je jasno,Po nebu luna gre počasno,Se skozi lino pomolí,Na tla ob zidu luč razlije,Kamòr ni sveča ségala,Edino to temó obsije,Da dene v svit se hiša vsa.Od zunaj zašumé drevesa,Po borih veter zapihljá,Po malem se mračé nebesa,Mem okna sova frfotá;Trepeče on; vse strah obdaja,Molčé, kaj bode, čakajo,Na nebu bolj temnó prihaja,Oblaki razno vstájajo,Čez luno dalje plávajo,Njih senca se ob zidu plazi,In čudni sence so obrazi.Zdaj lev s povzdígnjeno glavóMogočno in počas koraka,Za njim hijena, tigra skaka,Pozoji, zmaji se vijó,Prehaja mnogovrstna spakaLe bolj in zmirom bolj gostó.On vidi, meni jih pošastiPoslane satanje oblasti.Čokàt in zraščen kakor slonPopade puško, jo napnè,Nasloni s hrbtom se na steno:»Mrtev bo kdor te hip ne gre,Al ne obráčajte se leno.«Bežijo; noge speši strah.Živlenje reč je dragocena,In smrt prenegotova zmena.Bežijo; duh postane plah,Pogúm upade jim na mah.In on nategne petelina;Zablisne; koj za bliskom: pok!In »pok« odjekne borovina,Da splaši zver in dvigne v skok.Ni sebi storil žáloga,Skoz okno le je puško sprožil,Vstrelivši pa jo prec odložil,Od sebe lopil jo na tla;Popadel križ, pred sé ga trešil,Ob kratkem grozno še zaklel,Zagrabil luč, iz hiše spešil,Zaklenil vežo, streho vnél,Na štirih voglih v ogenj dél.Kot suha hosta koj se vname,Primika k vrhu sapa plame,In plam je v migu vso povíl.Nenadni dan, ponočni svitV okólici ljudi budíl,Al preden pridejo gasít,Že hiša je na pol zgorela,Zastonj ves trud, zastonj njih dela.In on krog ognja skače nor,In ko divják kahljá so grozno:»Ki mu je mraz, naj pride skorSem grét se, da ne bo prepozno.Pekel zijá; kak pléšejo,Kak súčejo, vrté se v kroge,Na ples me sabo vléčejoMed svoje trume mnoge,Iz gobcov plami švigajo,Tulé mi s kremplji migajo.«In poje, pleše in kriči,Da ko mravljé po hrbtu lazi,Da prešinjúje strah kostí,Bledé od groze vsem obrazi.»Lovíte ga, držíte ga,Nikár ne izpustíte ga,Da ne storí kaj hujega,Saj vidite, da je brezumen,«Tako zakliče mož pogumen.In skočijo trijé za njim.On vidi, v log svoj beg obrne.»Po gojzdu te pa ne lovím,«Vsak reče, in gasít se vrne.Al k mal' iz lesa pridivjá,On tuli, rjové, zijá,In dirja da za njim kar žvižga;Mod ljudstvom divji krik nastane,Oni kričíjo: viž ga, viž ga!On zaleti se, v ogenj plane,Kup iskr se iz ognja dvigne,Zelèn plamén spod njega švigne.Iz ognja ga potégajoOni z železnimi drogóvi,Kar dá so marno ségajo,Kar morejo vse tvégajoOteti smrti ga gotovi.Dobé ga vun. Strašán pogled!Sožgana ž njega vsa obleka,Raz glavo lás je zginil sled,Nič več podoba ni človeka.Leži ves murast, osmojèn,Mehúrčast ves in opečèn,Nič nohtov nima na rokàh,Nič nohtov nima na nogàh,Reží z drogovi mu zavdanaMed rámama, globoka rana,Da vtaknil v njo bi lahko pest;Minula gaje vsa zavést,Leži ko mrtev, nič ne giblje,Vsem zdi se daje dušo dal,Pa lej, nekol'ko se zaziblje,Nekoliko se je zmajál,Ko, mné da boli ga bo rešil,Škaf vodo nekdo ná nj je trešil.Prebrihta se in spet zavé,Ker on je bil postave trdne;Na čudno vižo zdaj se zmrdne,Da vsi gledávci zamežé,In ker ne more več hodítiZačnè so v ogenj kar valíti.Za noge nekdo ga tedàjPotegne spet od ognja v kraj,V kosmato plahto ga ogrne,Povije vá njo ude črne,In konec s kamni obložíDa gibati se moč mu ni.V pestéh mu koža je ostalaKi jo za noge vlekel ga,In unemu osválkalaSe je z života tudi vsa,Po travi zgrbana ležála,In príšla sta dva črna psa.Pečeno kožo pozobála.

In mine noč, in pride dan.In z dnevom strah ljudí premine.On še živí. Čez revni stanBesede žale kar ne zine,Otrpnjen za vse bolečineNe čuti opeklin ne ran;Oči brez solz so in brez joka,Brez zdiha grod, srcé brez stoka,Vse vzel mu zle vesti je strup,Otopil čute mu brezup.Duhoven ga tolažit pride,Pripelje spet mu um nazáj,Dobi nektere jasne vide,Zaveda se: kakó in kaj.Besede božje mili glasiZravnajo k sebi ga po časi,Da se pripravi, in skesánSeje spovédati volján;Al misli: kaj je storil zlega,K izpraševati vest začnè,Premnožnost grehov z nova vsegaIz uma spravi in ga zbega.»Zastonj, zastonj je« —pravi — » vse,Mogoče ni, da božja milostMi prizanese zlob obilost,Prevelik, strašen je moj greh:Pohújšanja obilodajec,Priségolomec, bogotajec,Ki mi nebó, pekél bil smeh! —Besede njih, ah tako sladke,Kak rado pilo jih uhó,Kakó so v srce tekle gladke,Te strup od zun povít s strdjó!Podrli so mi mojo vero,Jaz sem in nisem verovàl,Prišlo mi dvomov je čez mero,Z glušénjem vestnim sem jih gnal,Al nisem jih odgnati znal. —Postal sem oče. Hči rojénaPokoplje mater; hčer tedàjOstala mi je še ta ena;Po uku njih ravnàl sem zdaj,Naravi zročil sem jo v rejo,Kak jo zredíla, orli vejo;Ona telesa zgodnji sad,In njo je sodba umorila,Dvomorca mene je storíla,Jaz dveh živlénj postàl sem tat;Kakó na takih zlob obilost,Ozrla bi se božja milost! —Zaslépili so mí oči,Govórili so zapeljivci:Da ni nebes, da pékla ni,Da to le govoré lažnjivci.Jaz sem verjel. Jaz sem zaklel,Zaklel, zarotil se, prisegel,In vragom vzeti me velél,Če bom prisego toto spregel.Jaz nisem mož beseda bil,Prelomil sem prisego grozno.Prišli so — bílo je prepozno,Cel trop je za menój sledíl,In dali mi pokoja nisoRežáli v me so: »naš si, naš!«Smejáli pa se mi oní so,Da pravim to jim le nalàš;Al oh po noči in po dneviBrez neha so drvíli me,Jaz vedil nisem, znal se neOteti taki grozni revi;Prihajajo od dne do dne,In enkrat grozno zarežé:»Držíte ga, lovíte ga,Nikar ne izpustíte ga!«ln planejo trijé za mano,Podijo me, drvé neznano;Pritekel sem na rob peklà,Odprt pred máno brezen režal,Nazaj' bi bil tečàs rad bežal,Al za menój je truma šla.Neznano vidil sem prikazen:V peklu za mene prostor prazen.Postál sem; gledal ne hoté;Prišlà je pogubljena duša,Nad njo z zasméhom zarežé;Uhó mi kar nje glas ogluša,Trijé na krat po njej planíli,Z veseljem so jo zgrábiliNa stol gorèč posádili,Besede grozne zatulíli: *

Le sedi sedi dušaSaj to je tebi všeč;Ti tamkaj si sedelaNa mehkih sédežih,Zdaj tukaj bos sedelaNa žgečih ógelcih.

Raz sédeža so stranjo vzeli,Polóžili v razbéljenoSo jo železno pósteljo,To strašno pesem so zapeli: *

Le leži leži dušaSaj si navájena.Ti tamkaj si ležalaNa, póstljah pérnatih,Zdaj tukaj boš ležalaNa žgečih ógelcih.

K njej v pósteljo so gada djaliStrupeno kačo pásasto,Hudo pošást modrásasto,Te strašnodivji glas zagnali: *

Le nori nori dušaSaj si navájena,Ti tamkaj si norelaZ nesrámnimi ljudmi,Zdaj tukaj boš norelaZ goreč'mi kačami.

Iz postelje so vun jo vzeli,Oblačit šli so v ježe jo,Z gorečimi ovili vso,S posmehom divjim rjoveli: *

Le nosi nosi dušaSaj si navájena,Navajena hoditiŠtimana, gizdava;Ti tamkaj si nosilaŽidò in pánteljce,Tukaj se boš ovilaV goreče kuščarje.

Za kapljo vode je prosila:Stopíjo žvepla in smolé,S pijačo tako jo pojé,Peklenska truma pa je vpila: *

Le pij le pij o dušaSaj si navájena;Po dnevu si le pila,Po noči pjančvala!

Obrnem se; al že trdóStojé podívci za menó,V me zaletijo se tedàj,Me pahnejo čez brezna kraj,V plamèč sem ogenj se pogreznil,Cel trop je planil ná me zdajIn pód se me v požár poveznil;Z drogovi okovánimiPo meni zdaj so ségali,Po hrbtu so z neznánimiBodáli v mene drégali;Zdaj pústili so me za malo; —Al glejte, jojta! spet gredòKaj ondi jih iz tál je vstalo,In zmiraj še prihájajo!«

Oblaki so čez solnce lezli,Ob póstelji njih senca šla,V prikaznih memo bégala,In razni kipi so se tvezli.Trop vran sokola pripodí.In grozno ono króčejo,Pod okno privofóčejo,In krokajo da vse gluší.»Hu, grabijo me!« zakriči,Zažene se — mrtèv zvalí.Očí odprte so zastale,In plašen je še zdaj njih gled,Ostudno usta so zijale,Po vsem obrazu groze sled. —

Nehótoma je vsak izustil:»Kakòr živlenje taka smrt;Ki ga je v némar ves čas pustil,Zaklénjen zá nj je rajski vrt,Rad vá nj bi šel, al je zaprt.«

Na podu manejo prosó,Ga dobri bog je blagoslovil,Latjè je polno in težkó,Po mérniku bo stavk gotovil.Na podu luč osvitlja noč,Počez je ranta vbita v steni,Vtrdila jo je kladva moč,Da se za trud mencòv ne méni;Ti spároma okoli njeProsó izlát'vajo z nogáma,Na njo vpiráje so držéTrdó z obema je rokáma.Fant îma déklico za parKi vnela mu je v srcu žar.Vse živo. Govorjenje glasno,Juk, smeh, krohòt, vse v kolobár,Gibáje marno, kratkočasno!

Povzdignjen v kotu kup visòkLepó zložen je v redu čednem,In ž njega marsikak otròkPodaja snope v gibu vednem.Le dva pokojna, mirna sta.Med njima fant je sin domačiIn punca je sosédova,Ki stárost ž njim jo skor enači.Prišla sta vkup iz prva zdaj,Se zvídila, sprijátila,Poséstrila, pobrátila,Mogoče da za vekomaj.Karkoli je mencóv na poduZa strnjenje otrók srcá,Za znájdenje jimà po goduNihče ne vé, nikdó ne zna.Al čas polagoma pohaja,Se ura bliža polnoči,Juk, smeh, krohòt mencom zastaja,Zmanjkuje vsem že besedí.Ko čmrlji zginjajo jeseni,Počasoma se pozgubé.Ne vrne se, k' iz gnjezda gré,Nazáj domú več ne pribréni.Takó raz kup pozgúbiliOtroci že so se po časi,Ko prej pohájali, da vsiNa zadnje so pošli jim glasi,Dremota polasti se teh,Se spanec loti, prime vseh,Le teh dveh ne; še nista trudna,Še zmirom bolj in bolj sta budna,To reč je za otroke čudna.Kup niža se; bo skor do tál,Prosó bo zdaj in zdaj ometo;Menèc je zadnji snop pobrálPod nogi z jezo babo djalNaláš z bodičevjem nadeto.Končano; iz latjà prosó.Gotova je špehóva kaša,Želodcu lačnih tečna paša.Obeda kraj. Vse šlo domú je.Povsot je tiho, pókoj, mir;Le čuk in sova sama čujeIn frka okol' hiš topír.

Na vzhodu poka rana zarja,Oznanja jutro, beli danIn solnce, nebnega vladarja,Ki zbuja vse in zganja san.Se giba k delu slednji stan,Vse kar je mirno počivalo,Vse na nogáh je, vse je vstalo.Otroci ino starci le,Ker tem je treba mnogo spanja,Po koncu niso, še ležéIn marsikomu se se sanja.Strlinka tudi spi. ObràzRdé jej solnčni žarki zlatiKi jeli v spávnico vlivátiSo ravno svita svoj'ga kras;Kot kri so lica nje rdečeIn kakor gártroža cveteče,In zaljša še jih solnčni žar.Obličje pokoj kaže jasno,In pokoj srce, dušo krasnoKi v njo zalezel ni se kvar.Lej, smeja se! o kak so smeja!To smeh je rajskih angeljcovKi tronov trona dih jim vejaV deželi tam nebéščanov.Ki vidi ga te smeh mladiečjiSe naredí mu tudi smehIn se naznani na obličjiŠe njega ki ga tare greh,Do srca v živo ga presúneIn vdari na zastane strune,In glas omolkle mu vestiZa nekaj časa saj zbudi.Sanjá se jej. Nebeške sanjeVeselo vnemajo srcé;In sanje niso nič, so djanje,In to kar človek jo glasé;Po noči dan so; vir iz duhaKi dero hitro in počás;Šumi po tiho, spet na glas,In tiho toče da ni sluha,Po prétoki sledi svoj tir,Kar res je s tem lepó strinjáje,Kar samo misli je izvír.Sanjá se jej. O čem? — O mir!Šeptá, glasove jezik daje,Poslušaj, čuj, kaj govori!»Zorin!« izreče, omolči.

Zorinu tudi celo nočStrlina prod očmí je stala;In ko temoto solnčna močS površja zemskega pregnala,Iz sanj zbudi ga boli dan.Al bile so prežive sanjeDa bil njih tek bi z dnem končán,Da bi ne spomnil več se ná nje.Še spomni se na tanko vsehIn jih vesel budé nadalja.Kak ločil nek od misel tehBi srečnih se, ki ga nad kraljaV veselju dvigajo sladkó?Kak pustil bi to dobrodetjeKi srce čuti ga mladó,Do zdaj še no poznano vnetje?In kaj je bil te srca vžigKi strnil je na prvi migMladostne duše tak lepó?Bilà jo scer ljubezen to,Al tak je še ne morem zvati,Oboje dete premladóJe še, imé mu tako dati,In kakor rečem nimam prave,Besede nima jezik moj,Dajal izrazu lastne glavePo svoje vsak pomen bo svoj.Al kaj je, pravi mi srcé,Ker samo to sladkóst čutiloIn zá njo dobro dobro ve,In je ne bode pozabiloDoklèr ne vstavi tripa muVisočja moč neubeživna,Ne zadrži krví tekúMu smrt vse vroče ohladívna.Samó razloček med menójIn med Zorinom in StrlinoJe te, da možko dete mojLjubljenček bil jo. — Za mladinoSladkosti take ne poznám,In duša je še ni vživalaKakòr te krat en časek samKi ga po tem ni več poznala.Jaz njega srčno rad imél,On srčno rad imel je mene,Od drugega ne bil trpélKrivice bi nad njim nobene,In če ga je zadelo kdejKàj zlega, mene bolj boleloKot njega je, in me vselèjOd njega hujše je zadelo;Kar bílo njemu je sladkóstSladkóst bilà je tudi zá me —Kdor skusil sam ni, ne verjame,Al pa sem jaz bil prepriprost. —Al več ga solnce ne ogreva.Lahkà mu zemlja ki odevaNemila mi ga davno že,In ga ločila je od mene,Ki me še zdaj za njim srcéBolí in bol se ne prežene! —Za toraj sem ko sem učilSe zgodeb starega zakona,O zgodbi naj bolj pazen bilOd móža ki pozneje kronaGa je kraljeva vénčala:Od Davida in Jonatána,Kakó v prijateljstvu bilàSta z dúšama si vdana.Ko sebe menil sem obàIn živel v vseh dogodkih ž njima;In Pilad in Orest bilàIzràz sta srca mojega.In tako vse kar še jih imaDogodkov tacih zgodovinaPo sebi meril sem, sebóPrilikoval, in se zvestóDržé še danes mi spomina.In tako kak pajderastijoSem menil Grekov običáj,Doklér v pregrešno hudobijoPrestvaril ni je umski zmaj.

Al dolgo jima dano niBiló se skupno veseliti,Ni dolgo ne biló strdíIz duše jima v dušo pitiŽiveti v kup veselih dni.To sveti Michael priroma,Vesele praznike končá,Učence goni spet od doma,In marsikdo si cur'k solzá.'Z oči kalnih na tihem brišeKo stopa iz domače hiše.Oča so rekli, da naj sinŠtudirat gre in v šolo hodi.Rekó mu: ljubi moj Zorín,Lej, kmet na zemlji je trpín,Trpin ostane kar si bodi.Ti moj si, jáz te rad imám,Za to te v šolo popeljám.Scer materi te sklep ni všeč,Od sina loči se nerada,Al oče sklenil je to reč,In zlati up, presladka nada,Da 'mela sina bo gospodaEdinega iz tega rodaJo potolaži da se vdá,Če tud v očéh ne brez solzá;In k malu sta se odpeljala,Z očetom v stari Kranj drdrála.

Prijazno mestice je Kranj,Spominjam se še vedno ná nj;Tam živel sem mladostne dneve,Mladostne ne, detinske dni;Veseli zá me so bili,Le malo mi zavdali reve.Za to sem rad obiskoválSe vselej ondi kraje znane;Naj prvo kjer sem stanoválLjudi te čas mi srčno vdane.Tam én krat spet čez dolgo grémObiskat mamke in očeta,Al z bridko žálostjo pozvém,Da ona je že šla iz sveta.In on — s prestárimi očmiSpoznál, več spomnil se me ni;Al ko oznanim: kaj, kakó,In pa objamem sivo glavo,Poljubim ga — solzé v okóSo mu stopile; dá mi právo,Veselja ta je trepetalaIn gorko mojo potresála.Pristavi mi slonilník svoj,Po sili ná nj me posadí,Nevrednega me te častíKakor bi bil služàbnik moj.Prinesti naglo reče vinaIn kruha hleb domačega,In me gostuje kakor sinaČez dolgo se vrnívšega.Obískal sem vse cerkve zale,Naj prvo svetega ŠkocjánaKi vélika je cerkev zvanaOd prebivavcov množe maleAl vredne vsake dobre hvale.Visoko dimec še glavóMoli iz gotiškega domaIn gleda k višku na nebó,Okoli njega v edno romaPodnebnih kita pótnikov;Počivalíšče jim je zvezdaIn ž njo visoki cerkve krov,In turen, star in v edno nov,Jim dom je, kjer imajo gnjezda;On oče je teh krókavtov,Če oče ne, saj oskrbnikZa sine in za. polosineOd zdolnje Kókrine pečine;Tam tece Kokra zidov tik.To strašna jo globina taIn z viškega ponížana,O pač že dolgo skale ližeDaje skopála take niže!Komuno v doli je dovolno,Kopálišča nam tam biléZadovoljivo nam popolno.Nad nami pa čerí strméVisokoravne kot orjakiMolele vun na strani vsaki.In kavke in postovke tamIn kačji vred in gadji plodPo dompljah ímajo svoj kotNedosežljiv zalážnikam.In róžnikranska cerkev vsaJe kakoršna je pred bilá.In danes še ko prejnje časePobožne ogledujem krase.Sprostira se od tam ozírDa lepšega ti ni nikir,Od spodaj suje siva SavaValovje tje naprej podí,Ga drvijoča od TriglavaSnežnikov veličanska hči.Čez Gáštej nese te poglédIn gledaš doli proti Loki,In gledaš plan jo z griči v red,Čez Šmartno Bítin steg široki,Šmarjétna gora jo na pravi,Ozira se na ravno v te,Umiva v Savi si nogé,In za hribovjem tam v daljaviSte skrite snežnobele glavi,Šentjóšta cerkve turna dva.In glej še bolj na desno stranOdpré se Bistrška dolina,In hrib za hribom, skalni stan,Skor brez pretrga do Bohínja.In Púngrad nemškega iménaImá še zmiraj nemšk imé,Tam stale krasnega pleménaSte veličanske lipi dve,Visokovršni nad oblakeŠirokolistnih senčnih vej,Al konce na tem svetu vsakeStvarí je prej al pa poznéj.In tudi tu ozír je krasenTje na zahodnjejužno stran,Na Sorško polje, Sorško plan,In kamor val šumí tu glasenNa levo tje do gore ŠmarnePokraj Marije blagodarne.In proti levi teče Sava,Od zdolej Kokra v njo priplava,Koroške meje silna hčiKo se naliva napojí.Al tam od kodar solnce vzhajaJe plan do tje kjer vas ŠentjúrStojí brez dobre vode kraja,In dalje da zaklene dur'Mogočni Grintovec s sosediNa Štajerskokoroško stran;Al proti sevru ti poglediDajó občudovati stanGorenskih krepkih velikanov,Planinsko Záplote krasóst,In nje soseda — skalnih stanovDivjine žlahtne — visokost,Orjaškega Storžcá strmine,In tje raztégnjene pečíne. —

In ondi je Zorin prebival,In prvega poduka dar,Pripravo za prihodnje, vžival.Za uk imel je skrb in mar,Al pridnost to in to marljivostPoviševal je zlo spomínStrline in lastná zvedljivostKi prirojeno je ZorinImel po oču dedu svomIn lastno vsem soródnikom.Al ti naj glávniši spodbudBila si le Strlina zala,In vsega dobrega navódNevédoma si ti dajala.Bil maren je za to ker tiZa se si njemu srce vnela,Da pláma ljubav ne zgubi,Prijáznost ne bi ovenéla.Edino tebi le želíPostreči, da bi le imelaGa rada ti ko tebe on;In vé da rada ga imáš;In ti da tebe on to znaš,In to je močen spet nagón.Al da je to resnica pravaPrevidi slehrno okó,Ker slednji šolski uk predavaStrlini kedar prinesóVakance prázniki radóstni.Jo brati je, pisát' učilIn v zapomljívosti mladóstniSe vsega brž je naučila;Za njo te trud je majhen bil.K malu je brala in pisála.In toliko hitrejša bilaJe v uku vsacem ker dajalaOd njega se jej vsa je vajaK' imél je srce celo nje.Za to podájale jej slajaObilo so podučbe te.

In ona je bilá pobožnaNaj bolj pokorna vseh otrók,Svom staršem v slednjem vsa podložnaSrdú jim nikadár uzrók,In angoljskega vsa duháMarijnočistoga srcá,In vsi ki so jo le poznaliSo eno hvalo jej dajali.In taka njena ta pobožnostDo njega 'mela vso je moč,Dajala mu je več krat zmožnostDa hodil je za njo gredóč,Za njo gredoč, po njej živéč,In ona bíla je priložnostDa zboljšal si napák je več.

Pod solncom ni ga brez napákNobenega biló človeka,Posebnost kako íma vsakKi čédnostim kak rane seka;Duh je volján, mesó je slaboIn vleče bolje na pohabo.Zorin tud tega ni bil prost,On primke rad dajál jeIn v tem je urjena mladóst,Po sebno pa Zorin lahkóstV nečédnosti si tej pribrál je.In ostre, žive so iménaKi jih dájal je on bilè,Pristojne podarjencu vseIn prav zadétega poménaDa v občnost so se vrinile.To ni biló nikár lepó,Pa bila je le vender taka,Odstráni hémbraj se težkóV navado vrinjena napaka,In ak se kdo je le 'znebi,Zgubi po težkem jo borenju,Al pa če kaj se prigodiČloveku važnega v živlenju,Kar časi ti je majhna stvar,Sama na sebi brez pomena,Osebno pa je velik dar,In v tem obziru mnoga cena.Prigódljaj kak kjer se spoznáKak neprovídljiva previdnostVéliko in veliko pot imáIn modro vse in prav ravná,Kar um, in kakoršno 'ma pridnost,Preglédati nikár ne véČe še takó visoko gré.

Vakance so bilé. DomáV očetnem rojstnem krajiJe blizo bival spet srcáKi ga pojilo z medoslaji.Bil čas je ko po polnočiNikoli več pokoja ni,Ko ročne trlice rožlájoKo pridne trice lan teró;Dokler je noč pestače 'majo,Za dne se deca k njim zberó.Zorín jo tudi prikoraka,Marljivost tric ga veseli,Marljivost res ne koj enaka.Al trice niso brez soli,One so tice tankokljune,Njih jezik zakomúnjen niImá napete ojstre strune,Le vari ti, še prekoséTe v primkodájanju oné.Strlína tudi je prišlá,Lepó na smeh se je držala.Zorín jo vgleda; hipno vsaPozornost je na njó zbežala.Al glej, z obraza zgine smeh,Obrne se in gre Strlina,Od jame stran koraka v spehIn nc porájta za Zorina.Kakó je to? Je on uzrókDa se tak brž je umeknila?Ne on. Al kteri drug otròk ?Ne. Vaša, trice, užalilaJo primkovanja je grdóst,Ne on; ni njega nikdar čula.Njegova to zazná bistróst,Ga rdečíca jo obsula,Ga zaboli, se zmuza stran;In važen zá nj je bil te dan,Trenutek te; in te trenutekRazvade bil mu je sozútek,Ta rana se je zacelila,Nikoli več se ponovila. —

En krat dobil jo v bukvicah,Na ktere ona je molila.Pri kipih in podóbicahMed listi skoraj brez številaEn kip, eno podóbico,Pod njo pa to zapisano;»Preljubi moji materi.«Otrpnili mu čuti vsi,V srce grenílo ga je zlo.Poznál je on, da roka njePisala je besede te.»Al ljubiš ti očeta tak?Al ljubiš mater ti takó?Odgóvor: — nák in nák in nák!«In dosti je to zá nj biló.Od séh mal bil je ves drugačen,Do staršev ni bil nič več mlačen,In staršem je to dobro délo,Srcé jim zmiraj bolje grelo.

Ta ista doba je prišlàKo se spoznávati začenjaDa sta na svetu spola dva,In ker narava se ne menjaSe v njem obuja tudi čut,In čas, te čas je tudi hud.Al mišljenje na njó neveloGa marsičemu je otelo;Ki je sicèr prijáznost bilaV ljubezen se je premenila.O ne črtíte je nikárKi črtite jo tak ljubezen,Ne mislite je hudo stvar,Brez vse koristi, samo kvar,Ne imenujte je bolezen!Še le zdravílo je močnó,Ozdrávlja dušne srčne rane,Očišča vest: in z nova ž njoPrebuja glase nje zastane,Odvrača od grdìh razvád,Té vodi spet na prave potaKi zapeljala jih je zmota;O dober dober je nje sad,In prava — ti je blagrov dota.In grehov ki mladóst težkóJim ubeži, ga obranilaLjubezen je, ki jo živóSrcá čistóst je zmir hranila.Ki ga sprimljala je povsót,Ni dala v grehe mu zabresti,Ki ga je várovala zmotKi le prerade pravo potJemljó mladini in jo vnestiV pogubo vtegnejo, ki niObrániti seje poznéje,Ki vse veselje ogreni,Lepo število let odveje,In te kar še ga je ostánekJe nejevolja in o tóžnost,Mu vest je tanka os šivánekKi zbádajo ga na vso zmóžnost,Bodó ga v dušo in srcé,Skali se um in pamet zmanjša,Vsa dušna moč po vodi gré,Vkup skrči se in vsa vsa stanjša.Tovarši so ga dosti kratV strupéni greh zapeljeváliSamó sladkóst mu obljubljáliAl ni dobil ga v roko škrat.Ti bíla angelj si njegov,Na pómoč brž si prihitela,In ko je mislil, da gotovJe plena, že, da že ga vjelaJe zanjka zá nj nastavljena,Ti prišla si in ga otela,In zanjka se je strgala.

In leta dalje so letéle,Da so do časa prihiteleKi malokomu izostaneIn čas težave je neznane.Dvoúmi verski nastopíliIn nastopáli so počás,Zastàl je mnogo krat njih glas;Al bíli niso zamorjéni,Le niso upali na danOd grohozdetja prekroténi,In poójani od misel stran.Al mišljenje se bojeválo,Se um je v eno mer boril,In tisuč je reči nastaloKi vá nje se je ves povil,In znal se ni jim izmotáti,In kol'kor bolj napina umNe jenja le se povijátiV nasledke dvombne novih trum.O čas nastàl mu jo strašánNotránjega sebó prepira,Nepokoj hujši ni podánLjudém od takega nemira.Gorjé mu kdor te čas je samIn sebi prepuščèn sirota,Ne ve jo zakrmíti kamOd tega trnjastega pota;Težava silo je velika,Gorjé gorjé mu brez vodnika!Al tri krat tri krat mu gorjeKi pride slabemu v roké.In ni ga on imel vodnikaKi dati mogel rešenikaIme bi mu, ki veseliV srcé in dušó, ki velikaTolažba je vse žive dni.Te dvombe so mu nagajaleOd prve luči v trdi mrak,Pa tudi niso odbežaleKo trupla so moči pospaleKer ni s telesom duh enák,Ne spi, po noči dan nadalja,Vrsti s pošastjo se pošástPred njim ki Lucifora kraljaPeklenska vlada jih oblást.Te vse vrstijo se pred njimIn mu no dájo mirovati;O ti al mar ne veš, da RimIma to moč jih pokončatiIn to kar Rim veli? — Zorin,Al se 'znebiti bolečinNe boš poslužil nje darila?Saj matere si vender sinKi mati vseh je naj bolj mila,Priteci brž pod njene krila.Pritekel je in res dobilNazaj srcá mirú sladkósti.Al dolgo ni ga slaj pojil,Zagazil v prejnje je grenkósti.Vse pravi da zaup njegóvDo matere je bil preplitev,Ki sam pomoček jo gotóvIn pot edina ki v rešitevIz zlega slednjega peljá,Iz čistoplánega srcáIzvírala mu ni molitev.In spet je blodil kakor predIn po temoti gosti taval,In zemlja je pred njim, in svetIn s svetom on je v dvombah plaval.Strašneja od zablodnih zmotJe druga, če si se gotovoPrepričal da prepričbe potTi pot je v dvombe le na novo.Odreči se je pač težkóTemú kar se je zasejaloIz mladega v srcé voljnó.In kar nas kdaj je radoválo.Lahkó verjeti da prepirNotranji je tiranski ljut,Lahkó verjeti da nemirJe tak neizrečeno hud,Ko sabo se razum bojújePredsodke tesne otresuje.

Vakance bíle so. DomáV očetnem rojstnem krajiJe blizo tistega srcáPrebiral spet, ki ga z naj slajiObčutki ki jih kdaj imél,Z radóstjo vedno ga navdajalIn s kupico medú napajal,In bil je vzrok da zdaj trpélPrepir notránji je ložeje.Zatreti pa se le ni dal,Prihajál je na dan močnejeKo v stran je nje zamišljen stal.In en krat v misli te vtopljènPristopa v cerkev razsvitljéno,Za vencom venec lep zelèn,Iz rož naj krásniših spletènOltar s podobo vá nj vložénoDevice ki nam porodilaJe njega ki vesolni svetOd njega rešen in otetSlavi ga in ga bo častilaZemlja do konca let števila,Okoli in okoli krasi.Pobožna množica ljudíPrepeva čast z veselja glasiGospé ki níkadar se niBranila biti vernim mati,Ki vsem pomoóč, posluh deliKi hočejo k njej pribežati.Obhajáli veseli godNebes kraljice — vel'ki Šmaren,Ki ga praznuje verni rod,Za dan časti ga blagodaren.Obhajali so ga lepó,Pobožno, kar se dá slovesno,Zamaknjen duh kipél v nebóJe vsem, vsak zabil je telesno.In pred oltarjem je častitSlužábnik večnega bogá,Z visóstjo mášnika oblit,Obdán s ponižnostjo duháObhajal tistega spominKi je ljubezen sama živa,Ljubezni otca ljubi sin,Ljubezen plamna nevgasljíva,Ki zemlje vse ljudi objemaOd veka vekov brez izjema;In te gospé spomin ki matiLjubezni bíla je odbrana,In ki ne néha skazovátiDa čast ta ni zastonj jej danaDaje ljubezni mati zvana,ljubezni čiste večnožive,Ljubezni planine, nevgasljive,Ki zemlje vse ljudi objemaOd veka v veke brez izjema.O kak po cerkvi je svitló!Pri luči lučica gori,In zraven solnčice zlatóPodobi božje porodniceSkoz okno sije ravno v liceIn lice rajski se žarí.Poldanska v srcu vseh svetloba,Al v enem je temota groba;Zorín ne vidi kinča, krasa,Ni glédanja mu za očíIn za ušesa ni mu glasa,Pobožnosti za srce ni.Občutki so mu vsi pospali,Ne ve al čuje ali spi,In kaj krog njega se godíPovédati bi lože znaliKot on zidovi in klopí.Duhoven mašo dokončáIn: »ite, missa est,« zapoje,In ministrónt po svojeŠe: »deo gratias« dodá,S čežinom potlej pozvončká.In verni ljud pristópa bliže,Pokleka čedno v polokrogNa spodnje štapnje, na naj nižeOltarja kjer se živi bogV podobi kruha jim daruje,K ljudém se revnim ponižuje.Strlína pride naj na zad,Poklekne čedno prod oltárDa prejme naj zlatejši darKi so zamore darovát'Ljudém na zemlji, in ki ceneJe večnovečne brez premene.Zorin povzdigne zdaj glavó,Navspred ozre se pred oltár;Strlíno koj spozná okó,Obdá ga rdečice žar,In gleda gleda in ne trne,Očí nikamor ne zabrne.Nikoli vidil ni še take,Vsa premenjena se mu zdi,In lepša, zališa od vsake,Od slednje dobe prejnjih dni.Je v oblačilu snegobelem,Ročici sklenjene imá.In vidi po držanju celemZunánjem se čistóst srcá.In lej, zdaj so obhaja,In naj bolj zala je te hip,Vsa angelj, angeljček iz raja,Živ angeljček, ne njega kip.Zorin pobesi v tla okó,Obraz z rokama si pokrije,Se vtrínja solza za solzó,Po vpalih licih s cvrkom lijeIn dvombe z njega vse umije.Spet veren je in prav kristjánDo srca ganjen in skesán.Ga v žívo to genilo je,Zamíšljen ves je v nje svetóst,In bolj in bolj premišlja šeIn zmir je večja globokóst,On vtaplja se, da se vtopí,Da se v nebesih duh zbudí.Visok je tron bogá očeta,In dragocén čez ceno cen,Iz rude, ki ni 'z gore vzeta,Beleji ko slonokoščén,Svitleji kakor iz zlatá,Leskeč bolj kakor iz srebrá.Bog oče tu sedi v visostiIn brada nebnosrebrosivaMu kras vratú in prs pokriva,Neskončne znamenje starósti,Starosti večne in mladósti;Obraz, obličje brez popisa,Vá nj glédati je le sladkóst,In veličast je brez obrisa,Je brez obrisa visokost.Bog sin na pravi bog očetaSedí na tronu ravno takem.Ta ruda ni iz gore vzeta;Kar teka po stvarjenja širuSvetóv po zmiraj enem tiru.Kar hribov, gričev in gorá,Noben te rude ne pozná.Kot oče v krasu je enakem.Z očetom ena visokost,Z očetom ena veličast,Enaka za očí sladkóstEnaka za vse srca slast,Obraz, obličje mu žaríOd luči ki nam znana ni,Ljubezen sama v njem plamíObsežna vseh svetov stvarí.In sveti duh kot una bogNad bog očetovo glavó,Kot oče sam, kot sín sam bog,Z očetom, sinom ves enó,Z očetom, sinom visokost,Z očetom, sinom veličast,Enaka za očí sladkost,Enaka za vse srca slast.Na levi roci bog očetaSedí Marija mati svetaKi vseh milóst je sama mílost,Milósti vseh milóst obílost.Krog trona legijon legjonov,Krog trona milijon miljonovVrstí se angeljcov ministrov,Devet je korov teh ministrov,Vsak kor imá legjon legjonov,Vsak kor imá miljon miljonov.In zad sprostira se presrečnihNebešéščanov brez konca, kraja,Razšír v nebesih vednovečnih,V očestvu blagih sapic maja.To duše so izvóljenihNa zemlji kdaj ljudí pobóžnih;Oko jih ne pregleda vsihIn jezik ne prešteje jihTeh trum številu ne podložnih.Iz vseh so časov in strani,Iz zemlje, drugih tud svetóv,Iz vseh narodov, vseh stanóv,In vse še, vse se veselíTakó da popisáti ni;Naj večja rádost in sladkóstJe pa da glédajo visóstNeskončnega gospod bogáOčeta, sina in duháIn angeljci trobéntajo,Prelépo muzicirajo,Dušíce lepo rajajo,Z veseljem se napájajoKi ga ni slišalo uhó,Ki ga ni gledalo okó,Ki ga čutilo ni srcé,Ki živa duša zá nj ne ve.In Še je sédežev velíko,Še praznih, še priprávljenih,Z iméni teh zaznámnjanihKi še živé in večno dikoPrejeli bodejo nebés,Vživáli glorjo čez in čez.Te angeljci pristávljajo.In zmir nové naprávIjajo.Imena nove píšejoLjudí ki so še le rojeni,Imena stare brišejoTeh ki so za nebó zgubljeni.In létajo z nebá v nebó,Posle oprávljajo zvestó.In angelj varh Strlinin, glej!Koraka v trumi naj na prej,Se bliža tronu bog očeta,In stopi na povišan kraj,Da vidi vsa družina sveta,In vsi omólknejo tedàj.

Aleluja in hosana!Čast in slava se ti pojeOd vse zemlje, vseh svetóvAleluja in hosana!Slavi te stvarjenje tvoje,Zná da oče si njegov;Aleluja in hosana,Aleluja in hosana!

Ni je duše na Slovenskem,Ni je duše na vsej zemlji,Kakor duša na Gorenskem, —Blago sporočilo jemlji —Ni svetejše od Strline,Vsa nedolžnost, vsa svetost,Čast Slovenske je mladine,čast za vso svetá mladost. . . .

In angelj nje je tak vesélDa več ne more govoriti,Da več ne maga jim znaníti;Al hoče bog, in že prejélJe vsak nebéščanov družineZnanílo polno od Strline,In po nebesih zagrmíDa konca več in kraja niPojéjo pesem vedno peto:

Sveto, sveto, sveto;Aleluja in hosana!Večna slava ti dajana!Aleluja in hosana!Sveto, sveto, sveto!

In címbale zvoné in trombeNebeških muzikóntov stoIn sto veselih te opombe,In muzikújejo lepó,Da tako živega veseljaNobena ne preseže želja,Ga slišalo še ni uhó,Ga vidilo še ni okó,Čutilo ga še ni srcéIn vse stvarjenje zá nj ne ve.Se bog trojica veselí,Marija se na smeh drží,Vsi angeljci se veselé,Naj bolj pa angelj vareh njéDružina vsa na glas grmé:

Aleluja in hosana!Čast in slava se ti poje,Od vse zemlje vseh svetóv,Aleluja in hosana!Slavi te stvarjenje tvoje,Vé da oče si njegóv,Aleluja in hosana!

In le grmí pa le grmíDa konca več in kraja ni,Pojéjo pesem vedno peto:

Sveto, sveto, sveto!Aleluja in hosana,Aleluja in hosana!

Zorin kras gleda in je pričaKakó Strlina se veliča,In kak nebéščani o njéSvetósti vsi se veselé.Spomin mu hud na pamet pride,Nesrečna misel mu uide:O kakó bo še le z menó!To bo veselje oh veselje!Ko vrelci kèsa operóMe greha, me vse grešne želje;Ker veče je veselje nébaO enem samem spokorjénci.Kot nad pravíčnimi pošténciDevet deset devet ki trebaJim ni pokore — Misel zlaNesréčna komaj mu ušlá,Kar zgane se, nebó zgubí,Na zemlji duh se prebudí.To je napúh, napúh, napúh,Zá nj grabi nas peklenski duh.

Strlina, oj Strlina!Ti nisi nič več za Zorina,Ti vsa ponižna, angelj svet,Jaz pa v ošábnosti napet.O preč je preč za zmirom preč,Te nisem vreden več,Te vreden nisem bil nikdár.o misli ve! — nikár, nikár —Kaj češ? drevó je posušéno,Ne bo nikoli več zeléno. —Strlina, zdaj si pač Strlina,Vstrelila si na smrt Zorina.In kaj Zorin, spet njo dolžiš?In sam si kriv, kar zdaj trpiš. —Zorin, Zorin, gorjé Zorin;Dozórel, zrel si za pogin; —Strlíni biti zóren dan,Strlini jaz; prevzetna misel!Jaz zóren dan! o mračen danStrlini jaz — glodávna misel!Kaj češ? drevó je posušénoNe bo nikoli več zeléno. —

Ne prašaj me, al sta se kdàjV živlenju vidila se z nova;Ne vem; to vem da vidil krajDomači on ni več od zdajIn njega ne zibél njegova.In ona? kje in kaj? kako?Več vidilo je ni okó,Od nje nič slišalo uhó.

Locen je nastavil Tonče,Tičico je ná nj'ga vjel,Snel jo je iz locna lahno,K sestri tekel ž njo vesél.

Lej, sestríca, lepo tico,Tebi dam jo, vzemi dar,Pičli dar ljubezni moje —Ne zamétaj ga nikár.

Ne odrékaj mi veselja,Saj sem séstrica ti brat,Vem, da' maš me brata rada,Znaš, da' mam te sestro rad.

Kletko vzemi, v njo zapri jo,Pa jej zdrnec jesti daj,Ondi pesmice prepevaTi v veselje sladko naj.

Veš, da ímam — reče sestra —Kakor sebe rada te,Toraj slušaj srčni bratecProsim, govoriti me.

Tičico poglej, kak rev'caTrese se, kak se bojí,Kak me milo pogledujeZ mokrimi od solz očmí.

Mislim skoraj, da me prosiIzpustiti jo pod zrak,Ker mi tak iz roke sili,In uiti skuša tak.

Prosim, daj, spustíva tico,Kdo nek, prašam, rad ni prost?Vstvaril nas je bog svobodne,Sužnost, ah, je srcu ost.

Ali zima je že blizo,Več ne kinči polja strn,Kje za žívež če dobitiRevna tica dosti zdrn?

Še v nebesih mili oče,Dobri oče še živí,On prežívil bode tico,Ki skrbí za vse stvarí.

Izpustiva, prosim, rev'co,Naj se prosta veseli,Stvar'ca, vidiš, je nedolžna,Sužnost naj je ne teží.

Brat je sestro srčno ljubil,Ter odreči ni mu moč,Izpustí jo in obímečkaSéstrico ljubezni vroč.

Angelj nju dveh to je vidil,Hitro bogu poročí,Vsa nebéščanov družinaSe o tem zaveselí.

Otrok je bil, in te otròkNerad je v cerkev hodil,V nedeljo že dobil je zrok,Ki ga je 'z cerkve zvodil.

Rokó mu mati: zvon zvoní,Že v cerkev ljudstvo ide,Mi v cerkev pojdi tudi ti,Da pó te zvon ne pride.

Otroku zdí se: zvon visíV zvoniku tamkaj gori:Zavije v polje jo, letiKo šel b' iz šole skori.

In zvon, saj zvon več ne zvoní,Zlagala se je mati.Al kak ga groza spreletí,Za njim, lej! zvon bingljati.

Bingljá jo brž, verjeti ni,Stráh dečka jame biti,Ko v sanjali gre, hití, letí,Ga žuga zvon pokriti.

In res, kar ga nesó nogéVse popustívši ide,Čez grm, čez ravno, čez poljéNa ravnost v cerkev pride.

In v práznicih, nedeljah zdejSpominja se mi škode;In vselej v cerkev gre odslèj,Da zvona pó nj ne bode.

Stoji stojí tam samostan,Menìh je v njem, ki let' in danPremišljal je samó le tóKakó v nebesih je lepó,In kakšno je veselje tam,Ki je ljudém prikrito nam,Ki vidilo ga ni okó,Ki slišalo ga ni uhó,Ki ga čutílo ni srcé,In ki presega vse željé.

Iz kloštra šel počasnih nogSprehájat enkrat se je v log;Kar na drevesu pevčicaZapoje rajska tičica,In poje poje tak lepó,Da obena tica ne takó.Prepévala je glorijo,Ki jo v nebesih vživajo;

Prepévala na jasen glasJe njega veličast in krasK' je zemlje in nebá vladár,Od kterega je vsaka stvar;Prepévala kak božji svitNebéščanom je vsem odkrit:Kak angelci lepó pojó,Lepó pojó, sladkó pojó,Sveti trojici stréžejo,Marijo d'vico venčajo,Ki vsa vsa osvitljéna je,Kraj sina posajéna je.Péla je od veselja tih,Ki so v številu 'zvóljenih,Ki njih posést za vekomajVeseli je nebeški raj,K' obličje božje gledajoBrez néhanja ga vživajo.In pela je takó lepó,Takó lepó, takó sladkoó,Da se od glasov presladkihJe précej zámeknil menìh.

Zbudívši spet se v klošter gre,Vratár neznan mu va nj odprè.Poznàl menihov nič več ni,In njega tudi ne oní.

Kakó je to, kakó je to?

Pred eno uro je bilóKo sem zapustil samostán,Da šel sem v log, ko slednji dan,In spremenjéno je vse zdaj,In skoraj mi neznan te kraj.

Zdaj spomni viši se opàtDa j' bral v zapisniku enkràt,Da šel menih iz kloštra jePa da ni vrnil nič več se,Pa nikdar se ni vrnil spet,Od tistih mal je tri sto let.

Tedaj poslušal tri sto letSem rajsko tico pesem pet';Ker sladka tak je pesem b'laKi pela jo je tičica,O kakšna še le glorijaVeselja bo nebeškega!

Gospod in sveti Peter staOb hudi suši pót'vala,Pekoče solnce je sijalo,Ker dolgo časa ni dež'válo.

Pa v govorici tej in tejKoračita počas napréjKar jima mož gredé po potiPrileten, star že pride proti.

Ga praša sveti Peter zdaj;Al vroče, oča, vam je kaj?Se vé da; starček urno pravi,In te besede še pristavi:

Za rés vročina huda je,Pa menim, k malu dež pojdé,Že vidil črnega po cestiSem dáve zgódaj polža lesti.

Gospod pa mu odgovorí:Mož, vaša vera prava ni,Nebó za voljo tega daloDežjà ne bode vam se kmalo.

Naprej gresta, in drugi danPopot'vata na drugo stran,Sijalo solnce je pekoče,Biló je grozno grozno vroče.

Pa v govorici tej in tejKoračita počas naprej,Kar jima mož gredé po potiPrileten, star že pride proti.

Ga praša sveti Peter zdaj:Al vroče, oča, vam je kaj?Se vé da, starček urno pravi,In te besede še pristavi:

Za rés vročina huda je,Pa menim, k malu dež pojdè,Pod streho mojo se visečaZaprla neža je bodeča.

Gospod pa mu odgovorí;Mož, vaša vera prava ni,Nebo zavoljo tega daloNe bode vam dežjà se kmalo.

Naprej grestá, in drugi danPopotvata na drugo stranPekoče solnce je sijalo,Ker dolgo časa ni dežvalo.

In v govorici tej in tejKoráčita počas naprej,Kar jima mož gredé po potiPrileten, star že pride proti

Ga praša sveti Peter zdaj:Al vroče, oča, vam je kaj?Se vé da, starček urno pravi,In te besede še pristavi:

Za rés vročina huda je,Pa menim, da že dež pojde,Že v kadi zjutraj je brbljáloKo prvo sobico je pris'jalo.

Gospod pa mu odgovori:Mož, vaša vera prava ni,Nebo za voljo tega daloNe bode vam dežjà še kmalo,

Naprej grestà, in drugi danPopótvata na drugo stran,Pekoče solnce jo sijaloKer dolgo časa ni dežvalo.

Pa v govorici tej in tejPočas koračita naprej;Kar jima mož gredé po potiPrileten, star že pride proti.

Ga praša sveti Peter zdaj:Al vroče, oča, vam je kaj?Se ve da, starček urno pravi,In te besede še pristavi;

Za rés vročina huda je,Po polju vene skoraj vse,Pa saj nam bog pomaga v siliDež kmalu dal nam bode mili.

Gospod pa mu odgovori:Mož, pravo vero 'mate vi,Še danes dež na polje pride,Ki v tej okolici se snide.

Naprej grestà, na drugo pot,Zgodi se kar je djal gospod,Meglà nebó in solnce skrijeZ oblakov k malu dež se vlije.

Učiš se človek iz tegà,Da vér'vati gre le v bogáIn da verjeti v prazne vražeNam poti prave pač ne kaže.

Odám in Eva dokaj staSinóv in hčer zaródila,Da daleč daleč zlo stegniloOtrok se njunih je število.

Tekaj ker Evo otroke vseSkrbelo preživíti jePovzdigne milo prošnjo k bogi,Da živež dal bi trumi mnogi.

Gospod do Eve stopi sam,Al ker biló je žene sram,Da jih je toliko rodilaJih polovico je prikrila.

Gospod karkoli le imáPokázanim v posestvo dá,Da vsac'mu svoje rokodelo,Ki pridnega bo preskrbelo.

Ker zdaj pa Eva vid'la jeDa je porazdeljeno vse,Da slaba s skritimi poteče,Otrók prikritje jo zapeče.

Zbujena vestjo nadrví,Da skritje bogu obstojíIn boga tud za zamolčánePoprosi blagodarne hrane.

Usmiljen bil je zmir gospódPokrega Evo prvo pot,Kot oče hčerko posvarí jo,In od pustí jej hudobijo.

Pa potlej jej takó je djal:Kar sem imél, vse tem sem dal,Naj živež pa pri teh imajo,Ki milo z brati naj ravnajo.

In kakor greh smo dédvaliSmo tud njegov nasledek zli,Od tod so reveži se bíliMed ljud na večno zaplodíli.

In ker je revež tud nas bratPomaga vsakdo naj mu rad,Bodimo toraj pravi bratje,Da bomo enkrat rajski svatje.

Noč, pravijo, 'ma svojo moč,In taka moč je čudna,In temna noč je strašna noč,Je grozna, nepriljudna.

Al veča je bogastva moč,Ta moč je še bolj čudna,Te ne ustraši temna noč,In še tak nepriljudna.

Poglej ga kmeta, kak hitíTje gor na križempotje,Zaklad ga tjekaj tak drvi,Ki v risu tamkaj nót' je.

Tri letne šibe léskovkeVijávne nese sábo,Pred Vidjim solncom vrézane,Ker so le té za rabo.

Ko pride tje na sredo seNa sredo pota vstavi,In ris okol' in 'kol' sebéTri šibe dolg napravi.

Načrta ga, in stopi vá nj,Enajste pričakujeS turna se zvon, ki kladvo ná njUdar' lo je, začuje.

Na glavi mu začnó lasjéSe k višku dvigováti,Kakor se v jezi grebenéŽivalim sploh na vráti.

Že misli: sto in sto pošástBo zdaj in zdaj prihrulo,Jih kdo ve kaj, ki njih oblástPekèl je, ga obsulo.

V naprej že sveti križ storíIn rožnikranec moli,In stopi, da na vse straníLih daleč je okoli.

Na krat se razsvetli nebó,Ko solnce bi sijálo,In bliže bliže to svetlóJe k njemu prihajálo.

Približa se mladeneč muVes v svetlem oblačilu,Dol z neba je poslán prišèlPo božjem naročilu.

In stopi k njemu, dá novóOplúžje mu v darílo,Orodje drugo vse takóZa kmečko opravilo.

Podájal mu je vso molčé,In zginil je podávsši,In kmet domú s podanim gré,Pomen daríl spozávši.

In kakošen je te pomèn?Povém ga vsem in tebi:Kdor priden je in pa poštèn,Imá bogastvo v sebi.

Od starodavnih časov žePrebiva v temni gori strah,V podobi majhene ženéJo gorsko ženo kliče vsak.Po gojzdu sem in tjekaj hodiNikomur vljudna nič ne škodi.

Prišlà je tjekaj v gojzd enkràtUboga žena rudar'caSuhljádi po grméh iskàt,Ker jo je reva stískala,Ko išče v misli zatopljena,Se jej pridruži gorska žena.

Ustraši se in obledí,Pomiga jej pritlíkovka;Ne magaj — tak jej govorí —Da tare, vem, te révščina,Zatoraj sem prišla za taboDa te obúp ne vnese sabo.

Ná klopčič preje, motaj ga,Brez konca je, mu kraja ni,Ko tek je tira solnčnega,Te živil bo do konca dnì.Pogledati le v sredi vari,Če ne, te reva v novo vdari.

Motáti žena urnih rokNa motavilo koj začnè,Redí so motovílni krog,Al klopčič le enàk si je,In pridno rúdar'ca sirotaOd jutra do večera mota.

Preíde k malu révščina,Že v miru leto je prešlò,Pa rudar'ca omágalaPod sílo je zvedávostno,In dalje mogla ni strpéti,Se v klopčič mogla je ozreti.

Zabode v sredo iglico,Kar klopka kon'c prikaže seAh kak se je razlégaloPo hiši njeno tárnanje!Z rokama, ah, kakó je vila,Želela skor, da b'mrtva bila!

Ko trenil bi, pritlíkovkaPred ženo stopi na en kràt:Ker srečo si zaprávilaPa pojdi zopet drv iskàt.Poteče klopčič, več ne mota,In rudar'ca je spet sirota.

Živel mož je dolgo časa,Sneg pobeli mu glavó,Brada je že sivolasaIn se sveti kot srebró.

Ura mu je že odbila,Pride k njému bela smrt,Ki ga bo v nebó spremila,Ga peljála v rajski vrt.

Jezus hoče k sebi vzetiGori v sveto ga nebó,Ker on živel je na sveti,Kakor angelcí svetó.

Ene v srcu še 'ma želje,Te doseči še želí,Preden v rajsko se veselje,K Jezusu se preselí.

Želje troje: od družineV hiši vzeti še slovó,Ino v hlevi od živine,In od polja tud takó.

Rasti rasti žitno polje,Kakor raslo si dosléj,Rasti rasti še vse boljeKo do seh mal za napréj.

S polja v hlev k živini gredeIn jo boža in drgljá,In izústi te besedePrišle, mu iz dná srcá:

Redi redí se živinaKakor si se mí do zdé,Dalje od sinú do sinaŠe vse bolje ko doslé.

Starček zapusti živinoV hišo gre pa vleže se,Skliče vkupaj vso družinoIn jo zbere krog sobè:

Le sem le sem vi družina,Tri rečí vam še povém,Vredne vašega spominaTri besede preden grém.

Prva je beseda taka,Ljúbite gospod — bogá,Ker gre njemu slava vsaka,Ljúbite ga iz srcá.

Druga je beseda taka:Ljubi naj zavòlj bogá,Ker gre njemu slava vsaka,Vsak kot sebe bližnjega.

Tretja je beseda taka:Kdor bo star'še spoštovàl,Ki jim gre spodobnost vsaka,Jezus ga bo darovàl.

Trí so lučice prižgáli,Sladko v bogu je zaspál,Angeljeki so prijadráli,Angelcom je dušo dál.

Rajsko pesmico zapeli,Pa so peli prelepó.K višku k víšku so zleteliZ dušo k Jezusu v nebó.

V Algiru noč in dan je vrisk,In jok in stok potresa zrak,Brezbrojno gleda solnce stisk,In tisuč rev pokriva mrak,Kar zvezdic z jasnega migljáTežavo vsaka svojo 'ma.

Poslušaj kakšen hrup in šumOd brega morskega vrši?Al spet prignali novih trumUbozih tržci so z ljudmí,Ki jím odsvetil zadnji danJe od svobode obsiján?

O ne, to šum bridkosti ni,Te vrisk težave ne pozná,Veselje se takó glasi,In rádost takov don imá.Mordá obhaja god Algír,Je praznik te ga šuma vir?

O ne te šum je ves inák,Bolj rádosten in bolj vesél,Da tak se veselí divjákBi komaj, bi nerad verjél;Kristjaní oproščeni soKi tak veselo vriskajo.

Kdo jim je dal svobode žar,Po temní noči solnčen dan?Ne prašaj; kaj je tega mar,Al krščen al mahometán;Naj bo kdor hoče; ki jé bilJe blaga dnša, ljudomil.

Potihne šum: — Spet zahruščí,Al ne veselje, žalokrík;Od morja na uhó bobní;Gorjé, na vekomaj jetník,Po dnevú in po noči trt,Živlenje hujše kakor smrt!

Na dušnem trgu, lej, stojéNa prodaj razpostavljeni,Po boljših kupci brž hité,Brž poberó se trdniši;Gorjé za nje, kí so moční,Sto krat gorjé, ki so slabí!

In rešeni, ki memo potNazaj jih pelje v KanaánIz Babilonovih rabót,Iz sužne tme na beli dan,Ozirajo se milo v njéKi jim protí gorje gorje!

In slednjemu se iz očíZa revne brate kapljicaPomilovanja potočí,Za vse vkup in za vsacega,Ker skusil, skušal jih je vsak,Kakó je sužni jarm težák.

Kaj vidim tam? je res al ne?Al morda zmota je očí?»Moj oče! — vender motim se,Pogled ga dolgo vidil ni,Se motim. — Oče je — je žé,O rádost rádost, — o gorjé!«

In glej objémata se dva,En mož, en starček sivolas,In en mladen'č rastí možá,Al v lice vdrt, in bled v obraz. —»Moj oče!« — »»sin, moj sin!«Veselja krik in bolečin.

Vsa teža súžnosti še leZdaj stopi sinu pred oči,Zdaj čuti trínogov roké,In bič svinčéni ga skelí,Ki dokler sam je sužnik bilGa manj je čutil, kot moríl.

Zamisli se, molčé stojí,Zdaj žari, zdaj bledí v obraz,Po žilah roji, dirja kri,Zdaj vroče je zdaj mu je mraz,Izmika prs visok povzdígMu srca marsikteri zdih.

Se duša v dvoje mu delí,In bije sama sabo bor,Veselje od ené straní,Od druge žalost, srčni mor,Al zmaga duše blaga stran.Sovrag uničen in končán.

Lej srce blago, kaj storí?Za oča v sužnost v novo gre.Prodájavec se zveselí,Da táko dobro menjal je;Zijál začújenih se trumDo beja zlega krik in šum.

Kaj vrišč pomeni,bej pozvé,Novico sliši na uhó,Le na uhó ne na srcé,Srcé brezčutno je gluhó.Al brez plačila bode sinOstál za táko blagi čin?

Nikár! obete večni bog'Zpolnuje vselej, slednji čas,Obljubil sinom bláger mnog,Odšlo ga jim ne bo za las;Ne boj se, bres plačila sinNe bo ostal za blagi čin.

Priskaka k beju sinček mlad,Še micno dete, ves otrok,Oklene beju se za vrat,Poljubi ga — iz prs globokOčetu to prisíli zdih,Prestvari srce mu na mig.

To čuden je srcá pretvór,In vender po naravi vse!Lej mlado dete; meniš skorDa angeljček pred tabo je,Nedolžnost sama, ves priprostOtrok je vsem prijazen gost.

Očí — naraven ves poglèd —Beseda — mísli čist izvír,Obličje — malarjem predmèt,In pórok da je v srcu mir. —»Bodíte« — djal gospod je naš»Kakòr otroc', in raj bo vaš.«

Kdo mislil bi! solzé vlijóSe beju s curkom iz očí,Ki mu solžénje je bilóNeznano že od mladih dní;V srcu se vname prvi čut,Milósten je ki bil je ljut.

Odkupi sužnika obá,In pošlje ju nazaj domú. —Slavíti, pesem, čes kogá,Povéj, al beja al sinú?Naznánjam pesem in grmím.Sinú sinú čez vse slavím.

Zemlje voda je vplahnila,V dve, tri morja se je zlila.

Gora vode ni dajala,Grozna žeja jo nastála.

Vsi ljudjé in vse živaliŽeje konec so jemali.

Klice njihne bog začuje:»Vaše sem zaslišal nuje;

Gora vodo bo dajala,In studenec trda skala;

Samo pretoke skopljíte,Jih do morja privodíte.«

In ljudjé so in živaliPrihiteli in kopali;

Možki z róvnico, lopatoKopljejo zemljó robato;

Ženskam ropotá motíka,Pridnost je povsod velika.

S klinci rujejo otroci,Prst odnášajo koj v roci.

Délala je tud živina,Ino divja vsa zverina;

Krave, junci in pa voliZemljo so z rogovi bôli;

Konj taptál je tak togotno,Da vso polt imel je potno.

Pes in mačka vkupaj stala,In sta s tácama kopála,

Krt s podgano in pa z miškoRil je prst od spod na kviško;

Medved tačar, kosmatinecVolk ovčar, in vsak divjinec,

Lev mogočni, tiger hudiBili so kopači tudi;

Brskale so s kremplji kure,S kljuni race, goske, pure;

Vrabci, orli, vrane, soveVse vse délalo je rove;

Ena sama, sama pivkaLena tam na strani čivka,

Pa jih gleda, zaničuje,Delavcom se posmehuje. —

Vodotoči so do morja;Rek dovòlj priteče z gorja;

Vsi gasé si sílo žéje,Sama pivka le ne smé je,

Bog jo vklel je, da od zemljeNikdar vode si ne jemlje,

Sam edíni dež smé piti,Kar ga more v kljun vloviti.

In kedár jo žeja stiska,Piv piv! proti nebu vriska;

Bog pa čuje njene stoke,K malu dežja dá potoke.

In ti slišati jo vpiti,Kosec, z mrvo vkupe hiti.

Sploh pa, ki jo čuješ pivko,Pomni ter jo 'mej znanivko;

Bog nikol' se ne prekane,Nikdar dolžen ne ostane,

In se vender rád usmili,Kedar prosimo ga v sili;

Ne želí pogubo grešnih,Dokaj pot on íma rešnih.

Kruh nobeden ni tak ojster,Da bi lakote bil mojster,pregover.

Stojí stojí tam beli grad,Vtem gradu gospodičič mlad,On po gosposki je zrejèn,O kmetih slabo podučèn;Od prvih let, od mladih nogKar dal mu je živlenje bogLe zobal je potičiceIz rmene pšeničice,Na sladkem, mleku méšeneVse s cúkrčkom potrésene.Stojí pred gradom klopica,Ni lipova je hrastova,Popótnikom priprávljena,Pod streho tje postavljéna,Da lahko ondi prevedríČe huda ura ga vhití.

Sem s polja kmet pripelje rèž,Kar vlije se dol z neba dèž.Pa vstavi voz pod hrastičemDa varen bil bi pred dežjèm;Vedrít gre sam na klópico,Na klopico na hrastovo,Popotnikom priprávljenoPod streho tje postávljeno.Pod streho on, pod streho vozPa vzame v roko kruha kos,Oj kruha ne ržénega,Pač kruha kos ovsénega.O čeren, čeren je zares,In íž nj gleda polno rées;Al kmet ga zoblje, ga zobáKo bila bi potičica,Ker grude ga že lakotaOd poljedela težkegaPa zoblje zoblje ovsenják.Skoz okno se ozre grajšák,Skoz okno gleda, v kmeta zre,Ki spešno tak črnják mu gre.Začudi se, zavzame se,Kako mogoče jesti jePač kruh, ki v njem je taka zmes,In íž nj gleda polno res.Popraša ga pobara ga,Al kaj okusen slaj imá.»O dober dober slaj imáOkusen kot potičica.Pokúsite, pokúsite,Gotovo mi potrdite.«Pa vzame ga, pokusi ga,Al prec iz ust izbrusi ga:»Ne jejo tacega ljudjé,Biló bi komaj za svinjé,Kdo nek bi grudel tako zmesKi íž nje gleda polno res?Od prvih let od mladih nog,Kar dal mi je živlenje bogLe zobal sem potičiceIz rmene pšeničíceNa sladkem mleku méšene,Vse s cúkrčkom potreseneDo zadnjih let, do starih nogDokler mi da živlenje bogLe zobal bom potičice,Iz rmene pšeničiceNa sladkem mleku mešeneVse s cukrčkom potresene.«Odreče kmet, odgovori:»Mogoče nemogoče ni,Zgodíti še se more vse,Al boste al ne bodete,Obrani tega naj vas bogIn tacih váruje nadlog.«Prevleče se, in prevedríIn zopet solnce prisvetí,Požene konja kmet in greGrajsšk pa okence zaprè.

Stoji stoji tam ZáplotaSoseda strmega StoržcàIn druge gore tam okrog,Ki jih odeva gojzd in log;Po njih pasó se srnice,Oj srnice, srnè skačné,In divje koze skačejo,Se v zelenícah pasejo,In zajce, zajčike plašnéPa vjede po grméh lové.V nedeljo je grajšakov god,Grajšakov god vesel bo god.Grajšak poklice lovce vse,Med njimi tudi kmetíč je,Ki vidil jesti ga grajsakNá klopčici je ovsenják.Vsi lovci vkupaj pridejo,Pod gradom vkup so snidejo,Grajšak pristopi, govoríLe tacih lovcem besedí:V nedeljo prvo moj je god,Gor v gore zdaj bo vaša pot,V gorah pasó se srnice,Oj srnice, srné skačnéIn divje koze skačejoSe v zelenicah pasejo,In zajce zajčike plašnéPa vjede po grméh love;Tje gori v gore pojdemo,Da kako srno dóbimo,Al kako kozo vjáhamo,Al vjedam zajca vzámemo.V goré gredò; ž njimí grajsakIn nese svoje brešno vsak,In vsak se dobro preskrbí,Grajšaka nóšnja le teží,Zatoraj vzame majhenoJedila v svojo torbico.Al gore gore so gore,Kdor jih no zná, na nje ne gré,Kdor jih pozná, se preskrbíSi polno torbo naloží.Še dneva pol minulo ni,Že prazna torba je jedí,Popoldne pride; lakotaPresilna se že loti gaPa vtolažíti moč je ni,Ker prazna torba je jedí.Kmet-lovec tolče, ovsenjákPribliža k njemu se grajsak,Približa se, zaprósi gaDa naj mu kruha kos podá.O kak ga jé, kakó mu gre!Desi je črn, se nič ne vpre. —Sam sebi lovec govorí:»Mogoče nemogoče ni,Črujaka nisi jedel še,Poznal še ovsenjáka ne,Le zobal sí potičiceIz rmene pšeničiceNa sladkem mleku méšeneVse s cúkrčkom potresene;Al kruh noben tak ojster niDa lakota ga mojster ni.Mogoče nemogoče ni,Kar ni, se more, se zgodí.«

Oj Štefan srečen si zarés,Ker tako blizo si nebes,Po celem mestu vidiš vseKakó lepó pobožno je.Na cérkve gledaš krog in krog,Kjer se častí naš gospod bog,O srečen srečen si za résKer tako blizo si nebés.»O Kranjska dobra duša tiKi svet te še ostrupil ni!O srečen srečen bil bi resČe bil bi niže od nebes,Da bi ne vidil krog in krogKakó se žali gospod bog,Kakó me vsak dan kámnjajo,In z gróbljami podsipajoKar vidim jih okrog, ljúdjéSo marni, toda vsak za sé,ljubezni bratovske nikdárSe mi prikazal ni oltár,In kamor se ozrem okrogSe rev mi trop prikaže mnog,Bogaboječih prav ljúdiLe malo malo se dobí;Oj srečen srečen vsak svetník,Ki niž' imá ko jaz zvonik!O Kranjska dobra duša ti,Ki svet te še ostrupil ni!Ti mene meniš srečnega,Ker vidim toliko cérkvá,O srečen bil bi že za résKo prišel bi čez gore čeézIz mesta na Slovensko stran,Da tamkaj svoj imél bi stan.Le tukaj v cerkev hódijoDa le pobožne mótijo,Možki, da ogledujejo,Ženske, da se skazujejo,Da gospod bóga žálijo,In mene vsak dan kámnjajo;O srečen srečen vsak svetnik,Ki niž' imá, ko jaz zvonik!

Stoji stoji hišicaHiša Jezusova,Mala hiša kočica,Mala koča nova.

V hiši stoji mizica.Mizica je zlata,Na njej stoji kupicaKupica iz zlata.

V kup'ci so tri kápljiceKapljice krvave,Kapljice JezusoveResne krvi prave.

Prva kane ná poljéNá poljé na žitno,Žegen božji v njega gré,Prec je rodovitno.

Druga'kane na poljé,Na poljé na ravno,Žegen božji v njega gre,Précej je vse travno.

Tretja kane na goré,Ná vinske goríce,Žegen božji ná nje gréDa rodé trtíce.

Prišlo je leto; zreli klasOčém je rádost, njivam kras.

Župàn ima naj več poljá,Vse belo žnjic na njem migljá.

Posli jim srpe brúsijoDa v žetju se poskúsijo:

Kdo stavkov več nažela bo,Zvečer petíc več štela bo.

Kraj njiv župana šétata,In pridne žnjice glédata.

Oča je star in sivobrad,In sin kot rano solnce mlad.

»Žéle ste pridno in končánVam bodi trud za danšnji dan;

Pazite pa kar vam povém,Naj pridniša bo môm očém

Ki jutri ko se dan zaznáNaj prva snop nažet imá.« -

Vidova spi, nje dete spi,Vso noč se nič ne prebudi.

Al ko zazná se rano svitSlavuljček jamo jo budít'.

Pa sklene se jej prec okó,Saj dote spančka še sladkó.

Škrjanček zdaj zagostolí,Vidovo kliče in budí.

Al sklene se jej koj okó,Saj dete spančka še sladkó.

Petelin spet: kikirikiVidovo kliče in budí.

V zibéli dete se smehljáZaspati to jej več ne dá.

Nasíti sinčeka lepó,V zibeli nese ga sébo.

Nobène žnjice ni še tam,Župàn ob njivah hodi sam.

In: »dobro jutro!« govorí,»Naj prva s srpom pridèš ti.

Molil bogá, prosil bogáNaj vodi on in znamnje da.«—

V zibeli detice mladóObrača jasno vá nj okó.

Poljubi ga, poboža ga:»Al hotel bi me ti oč'kà?«

Sladkó se angelj nasmejíIn: »ata« v prvo 'zgovorí.

In bil mu oče je od zdaj,Županov sin on vekomàj.

K svetemu TomažuPride dekla božja,Zlo užéjala joJe človeška košnja.Svetega TomažaKrčma ti je dobra,Vina ga poprosi,Ne diší jej voda:Ti 'maš tol'ko vinaTrda duša skopa,Pa ga nič ne daš mi,Toma trdi Toma!V klet jo pelje polnoV sredo tje sodovja;Pij ga pij do sitaRébrna strahota.K sodu naglo plane,Odmaší ga ročna,Srkne, sod je prazen,To je pivka močna!H drug'mu sodu šine,Odmaši ga ročna,Srkne, sod je prazen,To je pivka močna!K tretjemu blahutne,Odmaší ga ročna,Srkne, sod je prazen,To je pivka močna!»Čaki, zavolj tebeSe m' ne 'zprazni mošnja.«Havt! po njej z rokama,V sod zmaší jo Toma.Tukaj notri bodi,Žena grozonosna,Naj počiva maloLjudosečna kosa.Jej in pij al pa ne,Bolj ne boš životna,Dokler kaj ljudí jeTud ne bo te konca.Sedem let je smrtiVedro ječa grozna,Sedem let kopaliNiso en'ga groba.Bog Tomažu pošljeAngeljskega posla:»Smrt izpusti; strašnaVpije k meni tožba.Kakšen je nasledekTvojega zapora?Bolj ko pred potopomZemlja je hudobna;Kdo je da b'mu bilaMar zapoved božja?Tolovaji vsi so,Rod ves — ena zloba.Zla je ura solnčnaBoba zla polnočna,»Kaj se nam je bati,Saj strahú ni groba!«Le poglej okoli,Kaka reva grozna!Starci žitja trudniProsijo umora,Slabi zavolj silnihSi želijo konca,Da nikdo ne prideŽál'je družba božja;Le poglej okoliKaka reva grozna!«In Tomaž spregleda,Reši smrt zapora;Mró živlenja siti,Pojenjuje zloba.S právljico to matiMe je še otrokaVráčala od strahaSmrti in pa groba,Vam pa jo prebiraGlasno struna moja,In predmèt podajaFantazii bôgat.

Pa ga ni drevesaKakor naša lipa,Tam na sredi selaGleda čez vse drevje.

Pa je ni mladenkeKakor hči županja,Ki ko solnce lunoVse dekliče mráči.

Gori v lipi ticeGlorijo pojêjoPa pod lipo jokaMilo hči županja:

»Poj'te poj'te tič'ceKar vam gre iz srca,Meni pa zapoj' tePesmico mrtvaško.

Kar vas prosim tič'ceMi ne odrecíte;Zadnje pozdravljénjeLjubemu nesíte:

Da pojdem k porokiPoročím se s smrtjoKakor sušca rožaPoročí se z mrazom.«

Ljubi žvižga, poje,Židane je volje,Pa spominja ljubeDéklice se svoje.

»O ti žvižgaš, poješ,Ljubica pa joka,Joka in zdihujeDa jej srce poka.

Nam je naročala;Da naj te pozdrav'mo,Zadnji krat v imenuNjenem to pozdrav'mo;

Da pojde k poroki,Poroči se s smrtjo,Kakor sušca rožaPoroči se z mrazom.« —

Zéleno mogiloSenči drevodvojka,Dve ste spodaj debli,V vrh drevó je êno;

Znam'nje: razdeljénaBila sta na zemlji,Al v nebeškem rajuDva sta v dvojem êno.

Jaz gledam v njo pa ona v me,Živót ni zdrav ne moj ne nje,In oba dva boli srcé.

Sneg taja se, in sneg skopni,Bolj solnčni žarki so toplí,Na dvoru trava zeleni.

Drevesa popčike ženó,Na njih pa tičice pojó,Vsak on izbira, voli njo.

Že vidim gnati rigliceRdečebelo pisane,Rdí že tud nje ličice;

Rdí jej bolje dan na dan,Od mene gre bolést ko san,Nevarni čas je dokončan.

In gledam v njo, pa ona v me,Oba se gledava molčé,Zginjuje dan in ni ga dne.

Približa se velíka nočKo prišel satan je ob moč,Naj’ gled je zmir enako vroč.

In velk’i petek koj za dneOzrem na okence se nje;Zakáj je ni — sam bog to ve.

Proč poldne je, odbije tri,V ušesa glas mi zadoní,Temà pokrije mi oči.

V saboto večer grem na dvor,Slaboten omagujem skor,S telesom ima duša bor.

Zastonj oziram gori se,Zaprto le je okence,Očesa sklen je ne zazrè.

In zvon zapoje tak miló,Da solza stopi mi v okó,Mrliča prot mi prinesó.

Na parah venček je pripet,Sneženobel je venca cvet,Umrla roža je deklét.

Kdo bila si, mi znano ni,Govoríla sva le z očmi,Spominja na te konca ni.

O kakor bi rada, ne morem, ne smém,Ni dobro, ni varno, oj to ti povém,Scer vsako noč, kedar le hoč in želíš,Nocój le ne; al se strahóv ne bojiš?

O ljuba, preljuba! kaj mar mi strahóv,Kaj kvatróv noči ino njenih duhóv?Pregovor je star in se modro glasí:Strah v sredi je votel, ob kraj’ ga nič ni.

O ljubi, preljubi! nikar, o nikár!Kvatrne noči oj te meni so mar –O mati, o mati; moj ljubi, obá! –Bojím se, bojím se, srcé trepetá.

O ljuba preljuba! ne boj se ne boj,Nič men’ ne zgodi se, nič tebi nocoj;Noč mirna, ti varna si v hramu tu not,In meni osvitlja luč lunina pot.

O ljubi preljubi! kaj ondi šumi,Čuj, slušaj, kaj gori po drevju vrši,Kaj cvili iz loga, plašivno frfrá?Ni dobro; oj da bi ostal bil domá!

O ljuba preljuba! ne straši te to,Je sapa ki drga peró ob peró,Cviljenje je čukov, topirjev frfòt,Naj straha ne dela ti slednji ropòt,

O ljubi! sam djal si da mirna je noč,Ni sapa, ni sapa, to kvatrov je moč,Lej luna ugaša, proč pol je nočí,In zvezde bledíjo; al strah te nič ni?

Ozrè se, mu stopajo k višku lasjé,Prepade, ne zine, mu lica zbledé,Molčé jo pogleda, in trne z očmi,In ona se zgane, jo strah spreleti.

In šel je spod okna, je tekel na moč,Ugásnila luna; on k’ ogenj je vroč,Pred njim je vršánje, za njim pa šumí,Od spred mu napót’va, od zad ga podí.

Prisope domú ko pregánjana zver,Zaspi za ves vek – To je kvatrn’ večér!Pojó petelíni, danóve zvoni,Deklè pod odejo zaspalo še ni.

V sosedni vasí vsi trijé zapojó,Novico jej bridko brenčé na uhóGlavico povzdigne, jo brž položí;In k malu z vsem’ trémi tud njej zazvoní.

Zalo déklico je vidil moj roják,Mlad in lep Gorenec, zal in čvrst junák.

V srcu mu prižgala ogenj plamijoč;»Bodi moja!« reče jej ljubezni vroč.

»Nočem.« »Kakor hočeš; saj je velik svet,Saj na zemlji dokaj še cvetè deklét.

Pa zapojem prosto, pa drugàm zletim,Pa zažvižgam, drugo tičico vlovím.«

Zvezdice migljájo, lunin sije kras,Fantje pa žvižgljájo, pójejo na vas. –

Príšel sem na Nemce; k malu z mano znanBil je dosti čeden, brhek Dúnajčan;

Šétala po Pratru se v nedeljo sva,Sreča naju v cvetju roža Dúnajska.

Ves se v njo zagleda, ves za njo gorí,Dviga zdih mu prsi, celo noč ne spi,

Piše cele tri dni in sostavlja list,Da bi vsak olikan, vsak izràz bil čist.

Pride mu odgovor, pismo kušne koj,Trepetá, in stopi mu na čelo znoj.

»Ne!« je celo pismo; črke druge ni,Gleda, ne verjame, revež omedli.

Drugi dan obískat ga na dom hitím,Al zaprto sobo, njega ne dobím,

In zvečér prebiram Dunajčanski list:»V Dónovi utonil je J. A jurist.

Pismo so dobíli: z bogom, zali svet,Al brez nje osúl se zá me vsak je cvet.«

Kaj se tak mi čudiš da od tod hitím,Da drugàm iz mesta tega tak želím?

Prišla je za máno ljuba moja v Beč,Biti jej brez mene moč ni bilo več.

Bila ti je zala, lepa, čedna stvar,Srce nje: ljubezni zá me vnet oltar.

K malu gospodiči onosljajo duh,K meni v gostje vodi k malu druga drug.

Lahkoveren reva slincom sem verjél,Tica mu odpela, ki jej je zapél.

Me poglédala je, nisem bil jej hud,Ali mene skori je zadel mrtúd.

Vabnik jo je speljal, spregel jej po tem.»K prvemu ne upam, k prejšnjemu ne smem!«

Le bi bila prišla, bil pozabil rad,Bil skesanki voljno prizanesel pad.

Več govoril nisem, čujem glas od nje,Da se nosi kakor Dúnajske gospé.

Bog ti daj vse dobro, daj sto tavžent sreč!Svitla luč ugaša, vgasni, saj t’ je všeč.