Zaperta smert

K svetemu Tomažupride dekla božja;zlo užéjala joje človeška košnja,svet'ga Tomažaje oštarija dobra;vina ga poprosi,ne diší ji voda.„Ti 'maš toljko vina,terda duša skopa!Pa ga nič ne daš mi,Toma, terdi Toma!“

V klet jo pelje polnoV sredo tja sodòvja:Pij ga, pij do sitareberna strahota! –K sodu naglo plane,odmaší ga ročna,serkne – sod je prazen,to je pivka močna!K sodu drug'mu šine,odmaší ga ročna,serkne – sod je prazen,to je pivka močna! –K tretjemu blahutne,odmaší ga ročna,serkne – sod je prazen,to je pivka močna! –

„Čaki, zavolj tebese m' ne 'zprazni mošnja.“Havt! po nji z rokama,v sod zmaší jo Toma:„Tukaj notri bodi,žena grozonosna,naj počiva maloljudosečna kosa.Jej in pij al pa ne,bolj ne boš životna,dokler kaj ljudí je,tud ne bo ti konca.“

Sedem let je védrosmerti ječa grozna,sedem let kopáliniso en'ga groba.

Bog Tomažu pošljeangeljskega posla:„Smert izpusti! strašnavpije k meni tožba.Kakšen je nasledektvojega zapora!Bolj ko pred potopomzemlja je hudobna,kdo je, da b' mu bilamar zapoved božja?Tolovaji vsi so,rod ves – ena zloba:zla je ura solnčnadoba zla polnočna!“„Kaj se nam je bati,saj strahú ni groba!“„Kakšen je nasledektvojega zapora!Le poglej okoli,kaka reva grozna!Starci žitja trudniprosijo umora,slabi zavolj sílnihsi želijo konca;da nikdo ne pridežal' je družba božja;zoper tebe dvigalej! povsod se tožba!“Kaka reva grozna!«In Tomaž spregleda,reši smert zapora;mró življenja siti,pojenjuje zloba.“

S právljico to matime je še otrokavráčala od strahasmrti in pa groba;vam pa jo prebiraglasno struna moja,in predmt podajafantazíi bògat.“