Zora in Solnca

Star Vah jin stara VáhinjaProsíva sta lepó bogá,De b' jima dav jen poros lep.Boh jima j' dav jen poros lep.Boh jima dav je hčeri dve,Ta prva j' biva Zárika,Ta druga j' biva Sončica.Sončico vkrade turšči car,Zariko vzame španšči kralj.

Zaričin mož na semenj gre,Pa praša mvade Zariče:Kaj pa ti kupim na semnji,Kar bi po všeči b'o tebi?

Zarika tok odgovarí:Kar najdeš tam nej levšega,Nej levšega, nej dražega.

Sončica na semnji stojí,Jin Zar'čin mož tok govari:Kolkò pa Sončica veljá?

Sončica štir sto kron veljá,Gdor jih imá, ta nej jih dá,Gdor jih pa níma,nej nehá.—

Zarika táko govari:Kaj si mi kupu za semènj,Vse levši koker sama sem,Vse draži koker sama sem?

O nič ne marej, Zarika,Štenže nam bo pométova,Vsak dan bo grš' prhájova.

Sonca j' štenže pométova,Vsak dan je levš' prhájova.

Že mi pokliče hvafce vse:Le pejte vovit ríbice,Ki so z iménam kačice.

Zar'ka je kače kúhova,Sonca jih je pokúšova,Sončico gvava zabolí,De precej v lica vobledí.

Sončica j' šva v ta gornji stan:Le vleci, vetrček hvadánSemkej jiz vaščih deževá,Čer so voča jin mat' domá.

Zarika je posúšova,Močnó se je prestrášiva:O Sončica, sestra mojà,De nisem ved'va preh tegà!Pa sem ti dava káči strup.

Zarika tudi vomedliJin dušo s Sončico spustí.—Kokó je vender to hudó,De sestra sestre na poznáJin strupa kačiga ji dá!

Káj opravkov ima danesDvorski in drhal njegova!Da jih pol ne premagujeSlug domačih urna roka,

Da je bilo iz sosedstvaJih privzeti silna noja,Kajti v kratkem času bodeDon Almirova poroka.

Vrnil se je don AlmiroVendar z viteškega pota,Sledba čudozgod držalaGa je dokaj let od doma.

Hodil je po vseh deželahOd naroda do naroda,Dvor, kjer njega bi ne bilo,Našel, mislim, bi se komaj.

Šel je v najodročne kraje,Če je zvala čudozgoda,Znana po vlastith skušnjahBila mu je vsa Evropa.

Pred očí so mu stopileLepe gospodične stokrat,Al srcé se ni mu vnelo,Duša mu ostala prosta,

Dokler da ga ni prineslaSreča, zgododelka občna,V neki grad tam na Slovenskem,K ljudstvu tujega mu golča.

V gradu tem v najlepšem cvetuCvela je prelepa roža,Ki po navestnici dnevaZvala ni zastonj se Zora.

Vitez ni umél Slovenke,Gospodična ne Španjolca,Toda Amor tolmačiteljJe ljubečega vesoljstva.

Šla je iz slovenske zemlje,Da postane španjska dona,Spremljevale so jo željeIn voščila vsega roda. —

Sto svetilnikov razsvitljaSobe krasnega poslopja,Po sobanah nočna tminaPremenila se je v poldan.

Ko od luči ne bi bilaPremenila v dan se noč ta,Premenila bi jo bilaVsaka dona in senjora,

Ker lepota vsa na glasu,Kar imá je Španijolska,Zbrala se je k don Almiru,Da mu svatbi bo nazoča.

Ne da bo nazoča svatbi,Vse iz druzega le vzroka:Radovednost jih je zbrala,Kakšna pač je dona Zora;

Kakšna neki je ta tujka,Ki od nje lepote polnaJe postala vsa dežela,Tak palača kakor koča.

Gori v gradu se razlegaGlasna in vesela godba,Poje pavka in trobenta,Da gluší vse iz okroga.

Prišel je trenotek tisti,Kteri radovednost mnoštvaBrž nasiti in spokoji:V sobo stopi krasna Zora.

Da zavzetje bi opisal,Ki nastálo je od vstopa,Le pomisliti ni treba,Za vsak trud bi bilo škoda.

Eden glas je šel po družbi:»Ona je lepote krona!Take nima cela zemlja,A nikár le Španijolska!«

Na ušesa je šeptalaResolutno doni dona:Sestre, vse smo potemnéleO prihodu tega solnca.

Moških hvala je pravična,Pa jej ni ne ena sprotna,Tak je sila te krasoteKrepka, jaka ter mogočna!

Dona Zora, dona Zora!Al ne bo ti kvar in škodaPrikalivši prizorélaiz prehvale tega dnova?

Don Almiro, don Almiro,Bo li dosti ta poroka,Da te sla po čudozgodahZ nova ne izvabi z doma?

Béžite hudobne misli,Béži sumnja, zlobe polna,Don Almirova ljubezenJe prečista in prevroča.

Nebó je jasno, zrak je čist,Oblaku je prešlà zavist,Da solnčice bi kril očém,Ki vsem pozemeljskim stvarém,Ki sveti zverim in ljudém.

Raduje se človeški rod,Natore vstvarjene gospod,Ljudém gre srce na razšír,Iz srca vre jim petja vir,In petje znani dušni mir.

Na rádost jim je dneva kras,Zató se veselé na glas,Zakaj vremena kras al studMoč ima do človeka tud,Da je kroták al divje hud.

Prišel je dan oblačen, grd,Na čelo vréže ral ti mrd,Ki bil si včeraj vedrih licIn čela brez sledú meglíc,Pritiska dnes te toge žrd.

Obrnil se je piš črez noč,Odvzel je jugu sever moč,Postal na nebu gospodárJe z nova solnca svetli žar,Čemernost tebi več ni mar.

Prešèl je z neba siver črn,Izdrt iz srca ti je trn,Povrnil se je blisk v očéh,Povrnil ustom prejšnji smeh,Imel bi žalost kar za greh.

Na stran si vrgel jok in stok,Veselo gre ti vse spod rokIn teče spešno kakor blisk,Kar bilo včeraj vzrok je stisk,Jok zmenil si na vrisk in pisk.

Pa si vesél, in sam ne veš,Kakó je prišlo, jež al peš,Od kod je prišlo, s kterih stran,Zakáj je prišlo, da ta danOd vsega bivaš radován.

Da se je ták dan zemlji dal,Vesela tudi je žival,Kateri je vseskrbni BogPlaneta zemeljskega krogZa stan tla, vodo, zrak odbral.

Pa tudi vsak planetov udBrez kril, brez nog in brez plavút,Je dneva krasnega vesél;Le enemu veselja čutOd dneva tega ni se vnel.

To je mladenič čvrst in jak,V najlepši dobi krepkih let,Da mu je malokdo enák;Na licih mu na šir razpetPrecvita zdravja vónjav cvet.

Telesne mu postave rastLepoti moški dela čast,Ko jel je raven in tenák,Pa zraven močen in krepákKo v gozdu med drevesi hrast.

Kaj mu je danes sreče tat?Zamoril radost kakšen strup?Prevaril li ga je kak up,Ki zbežal mu je izpred vrat,Ko jih je htel odpreti dat'?

Globoko v misli zatopljènPobeša glavo vse na niz,Na zemljo vpira gled skaljèn,Pa le ne vidi, kar je bliz;Pač hud ga mora grizti griz.

Sedàj je vstavil hojo nog,Z očmí strmí v potoka tek,Potoka tek hití skoz logVesel mem olš in vrb in smrek,Zastonj, v njem danes spi odjék.

Potočni ljubošumni valVeselja sluhu ni dajál,Ne pazi danes sklen očésNa válov mičnogibčni ples,Obrne se od vode kmal.

Korači dalje v sé zaprt,Al daleč ga ne nese hod,Ko bi majál pod njim se pod,Postane, sede dol na prt,Po tleh zeleno razprestrt.

Sedí nemično tu na tleh,Ko bi prestal mu sklepov gib,Med tem ko v žilah kri na spehMu teče, da v minutah dvehNaštel bi tisoč krvnih bib.

Zavrè mu srce in iz ustMu prikipí zavreto v njem,In od čeljusti mu čeljustPrivzdigne sužnju na izpust,Ki bež' in brž prostóst si vzem'.

Globoki srca je komunZ besedami plitviti jel,Počasi v roke gosli vzel,Izvabil z lokom glas iz strun,In to-le pesemco zapel:

Junak je šel na goro stat,Da vidi spodaj beli grad.

»Meglica v dolu, béži stran,Da se bo videlo na plan;

Vetriček, spuhaj megli čad,Da se bo videl beli grad;

Da se bo vid'la grajska hči,Ki je pod solncem lepše ni;

Da vidim lepo grajsko hčer,Ki ljubi mene brez primér.«

Popuhne veter, močen dih,Megló spodí na prvi pih.

Meglica zbegla je na stran,Da se je videlo na plan.

Vetriček spuha megli čad,Da se je videl beli grad;

Da se je vid'la ljubica,Ko je kuš'vala druzega.

Umolkne, gosli dé na stran,Povzame, k nebu pošlje zdih,Za vse okoli njega tih,Le njemu zdi se tak glasán,Ko grom iz ust kanonu zgnan.

Zakaj je zdihnil tak na moč?Zakaj je vprl očesni sklenNa griča tega le greben?Al ta pogled tak čudno zroč,Le kratko bil je holmu plen.

O grič, o holm! vrhunec tvojJe tisti bil, ki šel je na-njJunak, napolnjen sladkih sanj,Ki mislil le ni, kakšnih nojŠtevilo vrh ta vlil bo va-nj.

In ta junak je sam on bil,Zapel je lastno pripovest,Zapel je bol, ki ga morilIn vzel mu srce je v posest,Sodrúg s početka trdno zvest.

Dà, v onem belem gradu tamJe sjala Zora, kras deklèt,Ko kras cvetlíc je rožni cvet;Veríl ga mnog od nje je znam,Da meri na-nj in ne drugam.

Zaljubil se je vá-njo ves,In mislil nikdar ni na kes;Zakaj bi bil se pač kesàl,Čemú bi pač mu bilo žal,Saj nezvestobe ni poznal?

Zakaj imel si v njo tak up?Pa ne bi pokoril se zdaj,Imel bi v srcu mir in raj,Kar vrgel si od sebe v kraj,In dal si tako dober kup.

O grájavec, kje ti je um?Al ni te take graje sram?Kaj sebe nisi grajal sam,Ko te je gonil svetni hrumV samoto, v loge in k vodám?

Hudobno srce ti imaš,Takó hudobno da kipí,Da zlosti kriti še ne znaš;Kaj si trpel od njega ti,Da z bodci mira mu ne daš?

Odgovor daj, čemu molčiš?Kaj jezik za zobmí držiš?Al se resnice tak bojiš?O dà dà! za resnice sluhObrékavec je topoúh.

Zaljubil se je v grajsko hčer,Grajščak ni stavil mu zavér,Saj bil je korenjak on čvrst,Ki strašil ni se turških vrst,Le mel jih je ko lemež prst.

Junaštvo to je cenil Beč,Pa ga je dvignil v plemski stan,Opasal viteštva mu meč,Za last mu dal posestev večIn grad in pa podložnih dlan.

Razširjen bil je glas njegóv,In slavo hrabrih moških delHvaležen mu je národ pel,Ker v boju ni poznal strahóv,Pa mu junák veljal je cel.

In bil je eden izmed njih,Izmed gradém podvrženih,Ki pa mu dal je turški bojZdivjanih Turkov divji roj,In sreče in stanú prestròj.

Ko roj čebél iz sebe ulO polni paši bi izsul,Takó j' iz Bosne paša drl,In na Slovensko stran prirjulNa neštevilno tisoč grl.

Brez mnogo stavljenih zaprék,Je šel plené, neté, moré,In vzrokováje stok in vek,Nikoli slišano gorjé,Da obupujejo ljudjé.

In šel je kakor Dávor drz,In ljut ko sam peklenski bes,In kakor silna burja brz,Da se ni vneti vtegnil lesPo górah za zloznamni kres.

In prišel je do krajev teh,Kjer stal je lepe Zore grad,Takó na brž, takó na speh,Da nemogoč je bil pobég;Obsul je grad od spred in zad.

Tu bil je vsak upor zastonj,Ker kamor le je segel vid,Zazrl je tmo le mul in konj,In prah in blisk jim spod kopít,Ves kraj s sovražnikom pokrít.

Premaga grad nanagli strah,Znad vrat je snet rodbinski grb,Potegnjen s turna križ na mah,Oskruniti ga, streti v prah,Turčinu je najprva skrb.

Kdor diše v gradu, vsak je rob,In čuti strast sovražnih zlob,Grajščak in milostna gospáMed sužnje deta sta obá,Turčin razločka ne pozná.

Da s' odpočíjejo, dva dniPočitka paša napové,Pa se podreti grad ne sme,Ker sam on va-nj počivat gre;Polumesec z grada zableščí.

Al polumescu mesto tuOdločeno je kratek čas,Le dva dni tam je biti mu,Potem se sname, zidi, z vas,In vam ne bode več sledú.

Gorjé ga vam odsójenim,Kadíl iz vas se kmal bo dim,Kar vas ne bode ognju rop,Razsuje vas zbesnelcev trop,Al boste kljubovali jim?

Odsodil je takó Turčin,Da grad razspè na kup zvalín;Kakó je pa odsodil Bog?Al bo preprečil grozni čin,Al pa poslàl še več nadlòg?

Odsodil Bog je vse drugač,Črez dva dni grad ne bo pepel,Pa tudi Turek ne vesel,Prejenjal bo krščanom plač,Pa se Turčinu bo začel.

Obudil že se je rešník,In ta rešník je narod sam,Ki zbegal ga je v goro krik.Zaveda se iz prvih mam,Pa ga plašljivosti je sram.

Ohrabril jim je vpali duhJetnikov revnih groznih stan,Ki gine jim svobode dan.To vpije, to kričí na sluh,To seka srcu tisoč ran.

In kar poskrito v prsih tli,Mladenič v plámen živ zbudí,Navdahnjen stopi v moških krog,Pa jim tak živo govori,Ko bi z meglá govoril Bog.

In če je kdo še v dvomu bilIn se odlóčiti ni znalOd noternjih nasprotnih sil,Iz prsi mu je dvom pregnàl,Ko je besede tak zavil:

Kaj si pomišljaš, ki si možIn Turek ti je ženo vjel?Al se odlóčil brž ne boš,Ne boš orožja v roke vzelIn si najdražo last otel?

Kaj si pomišljaš dolgo, sin,K' očeta v sužnosti imáš?Al se odločiti ne znašZa slaven in ti dolžen čin?Al plaši, straši te Turčin?

Kaj si pomišljaš ti, junák,Ki ti je drago vjel sovrág?Ljubezni pičle to je znak,Da se umičeš tako plah;Oj kako malo si krepák!

Kaj si pomišljamo, ki namTurčin odžene v svojo last:Otroke óčam, máteram,Sestrice bratom, pa jih tamPoturči Muhamedu v čast?

Al si pomišljamo zató,Da deca vzeta nam iz hišMed Turki zatajijo križ?Ti s sabo jih zató ženó,Da sveto vero jim zatró.

Al hočeš, oče, dati hčer,Da v harem jo Turčin zaprèIn ž njo rodí nevernike?Trpiš li, da za deda teStorí unukom krivih ver?

Al hočeš, oče, da ti sin,Al hočeš, brate, da ti bratOdkrsti se in bo Turčin,In ko odraste, da takratMorít bo hodil si svojat?

Iz prsi vsem pregnan je dvojIn enoglasno sklenjen boj,Nocój napasti Turkov roj,Da bo sovražnik al zatrt,Al zmaga njim al slavna smrt.

Mladenič je za vodja zbran,Pokornost so prisegli mu,Dokler ne bode boj končánIn Turek iz dežele zgnan,In tamkaj smrt in zmaga tu.

Ko najsladkeje Turki spe,Zbudí se zá-nje joj, gorjé,Napadeni so, in ko danOd vzhoda pride pripeljan,Na vse straní je Turek zgnan.

Doséžen glavni je namèn,Jetnik je vsak oslobojèn,Tri tisoč strtih je verig,Trem tisočem je odvaljènOd srca kamen težkih brig.

Ko pride jutra svetli zor,Jetniki so v zavetji gór,In strnjeni v pobožen korZahvalne psalme pojejo,Da prišli spet med svoje so.

Al z dnevom mine Turke strah,Ko vidijo, kak mala pestKrščanov zmela jih je v prah,In paši, ki je zbežal plah,Počasi vrne se zavést.

On znova vojno spravlja skup,V preroka stavi ves svoj up,Da zmaga, stare ta tropič,Ki vodi prosti ga kmetič,Al up se mu razpade v nič.

Nastane vpitje, glasen hrup,Ki vlije paši v srce strup,Napadeni so za hrbtòm,Začuje se kanonov grom,In mečev žvenk in sulic lom.

To je deželni poglavar,Ki mu je prid dežele mar,Pa je ko z neba božji selNa pomoč z vitezi prišèl,In je zatrl za naše kvar.

Opravek gótov večidelJe našel že od kmečkih rok,Ni težek bil več s Turki pok,Ker komaj, da se boj je vnel,Sovrág je že bežati jel.

Utekel živ je malokdo,Vse druge je posekal meč,V deželi ni ga Turka več,Jetniki na svoj dom gredóIn slavo hrabrih del pojó.

Mladeniča pa zdaj slavíKdorkoli diše in živí,Sam poglavár tak govorí:Za hrabrost tako zve naj car! —In car poslal je plemstvo v dar.

Al kaj mu bilo je nagibZa tak junaško slaven čin?Srce brez mádežev in hib,K' imá za bližnje tudi trip,Imel je podplaninski sin.

Tedaj človečnost najpopréd,Za njo sledí ljubezen koj,Ki gnale sta ga drzno v boj.Za lepo Zoro bil je vnet,In ta zaklad mu bil je vzet.

In lastnorok je ta zakladIzsred sovragov tud otél,In zdaj, ko plemstvo je prejel,Grajščak bi tudi ga veselPozdravil si za zeta rad.

Dozdaj preradostnih očíMladeniča nič gledal ni,Ker bil podložen mu je kmet,In kmet še dandanašnje dniGrajščaku ni povoljen zet.

In ko ne bil bi plemenitPo vrli hrabrosti postal,Ne bilo bi mladenču v prid,Da je sovražnika razgnàlIn je grajščak — grajščak ostal.

Al zdaj, ko je imé dobil,Je čislan bil in cénjen gost,Gospéj in pa gospodu mil,In dala sta pristop mu prost,In spoštovanja znàm obíl.

In on je rabil ta dopust,In hodil v grad vesél in radIn zmir in zmir gostejekrat,Da vidi dragi svoj zaklád,In sliši govor sladkih ust.

In Zora je vse bolj ko kdajPrijazna in zgovorna zdaj,In smeje se in šali ž njim,In dela mu z vedenjem timVisokih upov marsikàj.

In lepša je od dne do dneIn ljuba vsak dan bolj in bolj,Da se navžiti je srcé,Da se nagledati dovòljOkó ne more in ne vé.

Da njega ljubi, djal bi vsak,Verjel je tudi sam junak,Ker se mu nje vedenje zdi,Da ona tudi za-nj gorí,Al rekla mu nikoli ni.

Verjel je tudi oče njen,Ker željam vsak verjame rad,Al te sprestró premnogokratČrez gled preprogo tmičnih mren,Da nam postane vid meglén.

In tak postal meglén je vidMladeniču z očetom vred,Obema pa zbistrí pogledŠpanjolca tistega prišèt,K' je hodil čudozgod lovit.

Lovit je hodil čudnih zgod,In čudno zgodo tu je vjel,Prelepo Zoro s sabo vzel,Razpodil dvema polno zmot,A sebi vstavil blodnje pot.

Zakaj grajščak ni nič ovérNajézil zvezi z vitezomIn dal mu je tak naglo hčer?Al je postal na duhu hrom,Da ga trpinčil nič ni dvom?

In če mu je ohrómel duh,Kaj pač je ohromenju vzrok,Da je za srečo hčere gluh?Al to, da ga je klopouhPremotil v željah sam otrok?

Le lehko; nisem fizjolog,Pa vam povedati ne vem,A noternjost pozná le Bog,Laží pa praviti ne smem,In hypothesovat ne grem.

Poreče kdo: imel je prav,Da hčere ni mladenču dal,Ker tako pravi rázum zdrav:Nesličnost je razdóra kal,In klas po cvetju kmal snetjàv.

Al kako to trditi smeš,Da ni za njo omikan bil?Od kod to tako dobro veš?Od mene nimaš sporočil,Kakó se duh mu je gojíl.

Pa kaj porečeš, če velím,Da bil je tako on zrejèn,Ko žlahtnikov tačas nobèn,Če ravno vir ti zamolčim,Od kodar bival je učèn?

To vem, da mi odgovor daš:Neveren sem ti v tem Tomáž.Al ti verjemi ali ne,Na vero siliti ne gre,In jaz le pravim: taka je.

Očetu res ni bilo všeč,Da mu je hči na tuje šla,Al kaj je hotel druzega?Kako zravnati spolzlo reč,Da bi končala se brez zla?

Pa si je tako mislil mož:Najpámetniše storil boš,Če hčeri prosto voljo daš,Poprej pa svet, ki ga imáš,In za najboljšega spoznaš.

Pa jej je rekel ino djal:Ko jaz bi ti bil, jaz bi zbralDomačega si za možá,Vendar ne silim ti srcá,Naj se po željah mi ravná.

Jaz mislil sem, da mi bo zetNaš sosed, ki je lep in vrl,Ki stavi vse ga za izgled,Ki nam pogubo je zatrl,In ti si misli mu predmèt.

Odgovorí mu lepa hči?Nikdár o tem govoril ni,Iz mojih tudi besedíPovzeti tega le ni smelDa j' up, dobiti me, imel.

Imela sem ga rada res,In on mi je najdraži bilTer mi ostane vedno mil;Al se bojim, zakonska vezNasula bi med naju jez.

Ko bil ostal bi reven kmet,Edino on vaš bil bi zetIn bil najvredniši bi vas,Ker sem trudila se ves čas,Da prav omikam ga za nas.

Al zdaj, ko je tak imenítPostal, da je povsod češčèn,Zatrt je sklep moj in zmenjèn,On zá-me je za zmir zgubljèn,Al duši vekomaj čestít.

Čemú je priti moglo to,Da on postal je nam rešník?Zakaj ni mogel drugih kdoStoriti tega pač takó,Kar je dovršil — moj malik?

Takó je rekla, in nje možPostàl je tisti Španijol. —Junak pa se je v srce zbolIn zvedel, da na svetu rožBrez trnja ni nikjer nikol'.

Pustimo ga, naj mu srcéOzdravi čas, ker čas gorjéOzdravljati najbolje vé,In mi pa pojmo s KranjskegaV deželo kralja španjskega.

Don Almiro celo letoSrečo v zákonu zavživa,In te sreče mu zastrlaNi ne ena še meglica.

Danes pa ga doletelaSreča je še le obilna,Porodila mu je Zora,In rodila mu je sina.

Na vse kraje po deželiBrzonoge sle pošilja,Da mu nosijo gospôdiZa botrínjo povabila.

In iz nova v gradu dvorskiMisli vse in vse premíšlja,Kak in kje bo rok dobitiZa vsa silna opravila.

Znovič sobe in dvoraneSto svetílnikov osvítlja,Premenila se je v poldanPo sobanah nočna tmina.

Al k' od luči v dan se noč taNe bi bila premenila,Danes ne bi več pregnalaTme senjór in don množina.

To je moka neprenosna,Ki srcé prehúdo stiska,Vedeti, da zraven ZoreVeč ni krasna krasotica.

Pa se vsaka izgovarja,Da bi srčno rada prišla,Ali da jej z doma braniRavno zdaj opravkov sila.

Al za to ni bila danesNič manj gostov polna izba,Zbralo se je tim več moškihGledat sreče don Almira.

Gori v gradu se razlegaGodba glasna veselívna,Da odmeva vse okoliOd jezičnega malika.

Prišel je trenótek tisti,Ki nasiti in utíšaZbranih gostov radovednost:V sobo prinesejo sina.

Drobno dete je neumno,V strop očí debele vpira;Vsí šeptajo, da očetuZrezano je iz obličja.

Mnogo teče sladke hvalePričujočim raz jezika;Zora čuje goste zdihe:Da sem oče tega sina!

Ino Zora je še lepša,Ko je pred porodom bila,In botrinja moške vnemaBolj od svatovnega pira.

Dona Zora, dona Zora,Al ne bo ti naklonilaKake kvári ali škodeTega dneva prehvalitva?

Don Almiro, don Almiro,Al bo dosti ta botrinja,Da za čudozgodami teSla na tuje ne odtira?

Béžite, hudobne misli,Beži sumnja zlo budivna,Don Almirova ljubezenJe prevroča in prečista.

Zastonj odganja moja dušaOd sebe sumnjo v njej bučečo,In čim jo bolj in bolj ogluša,Pred sabo vidi vse tim večoIn sluti in sledí nesrečo.

Enkràt se že je v nič razlila;Poroka škode ni donesla,Za leto dni še ni izvilaIz rok nesreča sreči vesla,Almiru ni na tuje sila.

Za leto dni se ni prevzela,Od hvale in prehvale Zora,Priljudna, ljuba in veselaSoprogu misli zlih ne dela,Na čudozgode ga ne mora.

Pa kaj tedaj te spet naganja,Da od botrinje hudo slutiš,In si tak slabega molčanja,Da sum izrekaš, ki ga čutiš,In sebe ž njim in druge ljutiš?

Bog hotel, da sem se prevaril,In bil bi slutil slutnjo krivo!Grom steri hvalo zapeljivo!To zel, obljubim, vrag je vstvaril,S koprivnim žigom jo nadaril.

Opekel se je marsikteriŽe ob njo ter si sparil srce,Pa je nemile njene krceObčutoval v obilni meri;Gorjé mu, v kogar se napéri.

Na Španjskem več ni don Almira,Po turškem Carjigradu hodi,Iz nova križem sveta blodi;Al stari mik po čudozgodiZbujèn na novo krog ga tira?

Večina res je takih misli,In ti ljudjé so duše blage,Al so, ki so se vkupaj stisli,Ki jim pogóvori so skisliOd trpke vjédave nesnage.

In ti le trosijo: »PognalaPo svetu ga je žena zvita,Prešló je leto, pa je sitaTe enotérosti postala,Premembe hoče ženska zala.

Poslala móža je od doma,Ker grandi jej godijo španjski,Vedoč, da rad po svetu roma,In da odrekel jej bo koma,Ker vleče ná-se svet ga vanjski.

Don Albuxeres mož je krasenIn je v življenja cvetnem maji,Krog njega čas ni dolgočasen,O Zora, le nikár ne taji,Tajénje bilo bi le basen,

Tajenje bilo bi le basen,Imeti htela zrak si jasen,Pa si držala to za hasen,Ko bi megluro odpodila;Takó je mnoga že storila.«

In če je tak storila mnoga,Pa Zora tega le ni kriva,In vaša sodba je prestroga,Obrékanje je to brez boga,Nezvéstost v Zori le ne biva.

Al da domá ni več Almira,Prihaja le od Zore same,O hvali moža se prevzame,Ki nepremišljena natiraJo do nesrečne zle premame.

Almíru v sreči preobilniJe srce v rádosti skipelo,Pa se ni brzdati umelo;Naganjajo ga čuti silni,Kar misli, 'z ust mu je privrelo.

Sedel je enkrat zraven ženeIn dete pestoval v naročji,Napajal ga je smeh otročji,Pa vsklikne duše opojene:Kdo živ je srečniši od mene?

In dete v zíbel odloživšiObjame in poljubi ženoNe kakor družo poročéno,Ko drago dolgo pregrešénoLjubitelj najpreljubeznjivši.

On ljubi, ino v tej ljubáviJej govori besede strastne,Besede ljube, sladke, častne,In vse, kar govori in pravi,Besede so o njeni slavi.

Godí jej hvala; komu ne biPo godu taka hvala bila?Al v hvali je mogočna sila,Na zlo prišlà je, Zora, tebi,Napùh, nikar je ne zagrebi.

Zastonj! prevzame se napuha,Pa reče možu: Moj Almiro,Od hvale tvoje skor sem gluha,Kdo ve, ko videl bi Zaíro,Al ne bi k njej obrnil sluha.

Ti praviš, da je ni nad meneLepote krásniše nobeneNa zemlji, kodar solnce sveti,In praviš, da imam le želeti,Pak imam, kar želim imeti.

Prišlà do nas je govorica,Da lepše ni na širu zemljeKot je Zaíra, sultanica,Godí krščani se krivica,Po sili se jej vera jemlje.

Zaíro videla bi rada;Napóti se do Carjigrada,Pak iz haréma jo odpelji,Da tam ne zvene cvetka mlada,Kjer jo držijo proti želji.

Izrekla je, kar ni nikoliZares izreči misli imela,Izrekba jo je zaskelela,Prečudni trni so jo zboli,Nazaj besede je želela.

Prepozno, Zora! don AlmiroKar reče, več ne oporeče,Pa mu, al hoče ali neče,Značáj ne dáje več na zbiro,Odpotoval je po Zaíro.

In da ne bila bi mu ženaBrez njega čisto zapuščénaIn dolgočasu izročena,Za družbo dá jej kavaljeraPrijatelja don Albuxera.

Don Albuxeres je med doniNajlepši bil ob tistem času,Med donami je bil na glasu,Da ga po celi španjski kroniNjegovemu ni para krasu.

Pa so zavidale zató ji,Da pridobiti ga je znalaV tak kratkem al zmagavnem bóji,In vsaka je pomilovalaSoproga, da ga je goljfála.

In marsikdo se malopridnoSmejál je in ob enem čudil,Kakóšen bes je um poludilAlmiru, da je kratkovidnoRavnal in sum se ni mu zbudil.

Almiro bil je brez bojazniIn brezi straha za soprogo,Prehodil on je sveta mnogo,Pa so v njegovi duši pazniPrijele razne se prikazni.

On z duhom, ne le samo z mesom,Z odprtim hodil je ušesom,S pazljivim potoval očesomOkoli po širokem svetu,Ne kar na brzo v mimoletu.

Pa je na skoraj to zapazil,Da vzeti dobro je mladenkoSi iz Slovenskega za ženko,Da, kdor oženi se s Slovenko,Ne bo zabredel in zagazil.

Lastnost je pri Slovencih čudna,Da, če se rada dva imata,Zakleneta si v zakon vrata,To vez odstranjata netrudnaKot eden druzemu pristudna.

In kedar zakonu čas pride,Mladenka druzega izbere.Mladenič pretrpi mizere,Solzé v očéh si kmalu otere,Na drugo v zákon zvrne vide.

Al kdor postane mož in žena,Ta dva sta v zákonu poštena,Na nezvestobo ju nobenaNe spravi strast, korist al sila,In ko bi še tak močna bila.

Almiro je to dobro vedel,Pa se na Zoro je zanašal,Kar nič se sum ni v njem oglašal,Da b' Albuxera se ustrašal,Da ženo bi mu kak opredel. —

Stan v srcu Zore je premenilNebeški mir in pokoj zlati;Za móža se je jela bati,Da ne bi srca mu zaplenilZaíre tujke kras bogati.

Črv ljubomorstva in zavistiZačel jo je nemilo gristi,Od prvega prisvita zore,Da zajde solnčna luč za gore,Dobiti mira več ne more.

In kedar leže, zbegne spanje,In če zaspí, so strašne sanje:Zaíro vidi, in ZaíroPoljublja strastno mož Almiro,Da sliši prav poljubovanje.

Zaíro vidi, in ZaíraOd nje krasnejša se jej vidi,In to jo tare in zatíra,Takó da z lic jej kras pobira,Lepoto jej in zdravje pridi.

Preklinja tisti hip nesrečni,Ko želje zlila je v besede,Kar jo pehnílo je v te bede,In spravilo v ta stan nevšečni,Da pokorí se v môki večni.

Že v drugo se je gaj osočil,Prešlò za leto dni je časa,Od kar Almiro se je ločil,Pa le ga ni od njega glasa,Ni pisal nič in nič poročil.

Skrbeti Zore je začelo,Da ne bi našlo ga kaj zlega,Po glavi jej je to šumelo,Da ona vzrok bi bila vsega,Če smrtno zlo bi ga zadelo.

Ne vé, kakó naj si pomaga,Trpí, teží jo srčno breme,Trpí, trpljenja jej ne vzemeBeseda tolaživno blaga,Tolažba bolečin ne zmaga.

Ne zmaga bolečin tolažbaDon Albuxera ne najmanje,Še zmerom bolj jo vgreza vá-nje,Pa biva le jej čutom zdražba,Ki hujše le vzrokuje sanje.

Prišlò je pismo, list prebira,Al branje jej ne vrača mira,Kdor pazil jo je v času branja,Opazil je, kakó naganjaJej kri v obraz in spet ustranja.

Veliko slišal sem že pisemPa tudi tega zgrešil nisem;Poslušaj ki si radoveden,Almiro piše: »Za kak tedenPostanem tvoje hvale vreden.

Ko bodeš to-le pismo brala,Dovršil sem na tenko strogoPo tebi dano mi nalogo,Na Španjsko barka bo jadrálaZ menoj in robkinjo ubogo.

Uboge res so turške ženeIn čuden je ta turški harem,Razlike nima je nobeneOd kletke, kjer trpé vlovljeneZaprte ptice robstva jarem.

In carjev harem je le večaOd druzih bolj gosposka kletka,Al ječa le ostane ječa,Pa bodi vdelana rešetkaAl gosta ali bolje redka.

Ta kletka je palača silnaIn vsa se od lepote bliska,Al okna mala so in nizka,Železnih križev množ obilnaPa jih še bolj oží in stiska.

Oči bi djale, da je celaIz plošče marmorja stesána,Z železom je povsod obdana,Al ozko ž njim se je sprijelaMoč zlata ter mu lice vzela.

Obdajajo ga budne straže,Ne spé po noči ni po dnevi,Prežé na desni in na leviNa vsakega, ki se prikaže,Nepazni zda se smrtni revi.

Gorjé, če ti pogled uideNa okno, na harémske zideIn vidi črnec tvoje vide:Doživel si, ko pride luna,In ti in gledana kaduna.

Za vse, za celi svet so gluhiTi obrezspóljeni črnúhi,Občutnost jim pošlà je vsaka,Sramú ozró se v tla evnúhiLe, kedar vidijo možáka.

Edína strast, ki ž njimi vlada,Je do ljudí zaprta jeza,Ki vá-njo se vse drugo vgreza,Ki živo vse človeštvo radaPoslala bi v kraljestvo ada. —

Presegla je prevdarnost mojaPazljivost sto in sto evnuhov,In budnih straž in ogleduhov,Iz množtva belcev in črnuhov,In slug prikupljenih brez broja.

Oteta zá-me je Zaíra,Oteli so jo ječi novci;Zlató zatvore vse odpira,Ni boljšega do vspeha vira,In Židovje so zlatolovci.

Zakladal Židov je haremskeSamotne lepe prebivavke.Kadune tudi so gizdavke,Udaljene od zveze zemskeLe s kinčem imajo opravke.

Dobil je Židov krasno runo,Lep prt iz njega da si stkati,Premami kahajo-kaduno,Ne dá si plačati ga z zlati,Zaíro za-nj je bilo dati.

Pohlep za kinčem dá kaduniIznajdenost in pa dovédnost,Prevári stražarsko oglédnost,Da sami Židovi štacuniDadó haréma glavno vrednost.

Zabila v kišto je ZaíroMed tisto robo, ki, dajánaKadunam v harem na izbiro,Ni bila od kadun izbrána,Le Židovu nazaj poslana.

In Židov izroči jo meniZa drago, za visoko ceno,Al nizko za lepoto njeno.Krasota taka zemski ženiNi bila dana še nobeni.

Nje dve očesci dve višnjeleVijolice sta se mi zdele,Tak žive bile sta mi boje,Tak žive iskre v njih so tlele,Da mislil sem: očí so tvoje.

In gledala je tak prijazno,Tak ljubo sveto in pobožno,In tak proseče, tak otožno,Tak milo in tak vse premožnoNa dušo tudi čutov prazno!

In glasek njenega jezikaDonel na sluh je tako mehkoTak milozvočno, tako lehko,Da mi od tvojega razlikaNi videla se kaj velika.

S tim glaskom ti si govorila,Ko v tvojo krasno domovinoMe k tebi pot je doblodila,In si mi, Zora moja mila!Potresla srca globočino.

Nje ličca gladka mladoletnaSo tak ugodno rožnocvetna!Iz ust jej sápica prihajaTak lehka ko zefirček majaIn licu tiho dobrodetna.

In stisnil sem ročico snežno!Tak mehko, voljno, tako nježno!Tak plemenitomodre žilePo rok'ci so se jej krivile,Ko da bi tvoje roke bile.

In kak bi se izreči moglo,Kak polno njederce okrogloJe tako živo hrepeneče!Vse kakor tvoje ná-se vleče,Da srce v radosti trepeče.

Al kaj bi dalje ti govorilO nje lepoti, nje milini?Saj kmalo v tvoji domoviniTvoj grad jo gostno bo podvoril,Kjer lepši jej bo dan zazoril.

Ti videla jo bodeš samaIn mogla biti boš veselaBogú dopadajočega dela,Da robstva spone si jej snelaDa poživí svobodno z náma. —

Ni mogla dalje brati lista,Na krilo roka jej omahne,Ozre se kvišku ino vzdahneNa cele prsi ter izpahneBesede: oh za Bóga Krista!

Prehaja mraz jo in vročina,Zavest se z nezavestjo menja,In ko jej malo to pojenja,Dovede list jo do spomina,Ki glasno vpije, da ni senja.

Čutila so jej tak napeta,Da s sábo govoriti jame:Za druzega gori dekleta,Almiro več ne mara za-me,Za-nj zakon stvar je, stvar ne sveta.

Pa ta Zaíra? pač je krasna!Kakó zvoní imé Zaíra?Sestava črk ni lepoglasnaZa mene — a za don Almira?Ž njegovim se na pol ubira.

Kako je vsplámčen o postaviTe poharémljene device!»Očesci« nje očéma pravi,Rokáma »rok'ce« in »ročice«In »ličce« mu je njeno lice.

A moja roka mu je roka,Ročica mu je samo — bila.Le pridi ti višnjelooka!Bom videla, če prekosilaBo mene tvôga krasa sila!

Še nisem grda, še sem lepa,Še zala, krasna — nisem grda.Zrcálo kaže, nisem slepa,Gladkoče čelu ne otepaNobena ni najmanjša mrda.

Kaj mrda? mrdice ni zreti,Zrkló je delal prvi mojster,Natančnišega ni imeti:Pokaz je živ, odsév je ojster,Kdo če si veči kras želeti?

»Marjana!« zdaj pokliče deklo,Ki jo je zapuščáje KranjskoOdvedla s sábo si na vanjsko,Ki je po sili šla na Španjsko,In nič je ni na tuje vleklo.

In z deklo tak pogovor sproži:Marjana, meni se po moži,Ker ni ga tako dolgo, toži,Ne morem biti nič vesela,Kaj praviš, kaj on zdaj-le dela?

Kaj dela vaš gospod Almira?Ne vém, al vse poštenje stavim,Da je resnica, kar vam pravim,Da sosed naš domá še zmiraOčí za vami si otira.

Kaj dela vaš gospod na tujem?O tem nikoli nič ne čujem,Al redko kdaj mi noč premine,Da se do živega ne vrineDomá naš sosed mi v spomine.

E, pusti to, Marjana, pusti,Ob onem ene ne izusti,Al naj sprimó ti se čeljusti!Povej, kaj dela moj Almiro?»Kaj dela? šel je po Zaíro.«

Kaj, po Zaíro? po njo pravi!To pravi pa se ne zadavi!Marjana, reci da je po ZaíroNa tuje šel moj mož Almiro,Pa se mi prec od hiše spravi.

Gospá, nič več mi ne recíte,Samó me precej zapodíte:Gospá, gospod vaš mož AlmiroJe šel na tuje po Zaíro;Gospá, zdaj pa me izženíte.

Ne greš? poberi se in bežiDa te ne vidim več nikoli!Izreče, da si kaj odtéži,Izrekba ne odnese boli,Na srcu kamen nič ni leži.

Marjana gre in kviško skoči,Ob dlan z dlanjó vesela poči,Ta hip kar ima hitro spravlja,In s sabo govoré ponavlja:Čast, slava bog ti vsemogoči!

Domú grem k materi in oči,Domú k sosédom in sosédam,Pa bom po dnevi in po nočiHodila po vsej svoji močiBrez mude, da jih prej ugledam.

O radost, videla bom z novaOčetov dom, domače krajeIn trávnike, kjer se igrajeŽivela dneve sem najslaje,In njega, ki sem vsa njegova.

Je koli zvest mi, bog ga vedi,Al mu je druga srce vzela?Bog vedi, človek pa zaslédi.Al živ je? smrtna tica pelaNi tu, še danes k nam ne sedi.

Marjana ni še, kar je živa,Nikoli bila tak vesela;Dve leti že je preživelaNa tujem, kar jo sreča krivaOd ljubih je od doma vzela.

In zdaj se sreča k njej obrne.Obzorje žitka jej razjasni,Prešlì so dnevi dolgočasni,Razidejo se megle črne,Zasijejo jej upi krasni.

Pa pravi: oj kakó sem srečnaVse bolj od tebe, lepa Vida!Ti bila si kraljica všečna,Ta všečnost ni ti dala prida,Pa si jej bila sužnja večna.

Slovenka tožna al vesela,Al v sreči dobri ali hudiOd nekdaj si je poleg delaVeselo ali žalno pela,Zapoje si Marjana tudi:

Tičica zletelaVenkaj iz grmička,Slávčica je selaDaleč od slavička.

Tiho tiho tičekV zelenem grmičku,Vrača se v grmičekSlávica k slavičku.

Pustimo jo, naj gre na Kranjsko,Naj le hiti pod gore svoje,Pa naj si za popotnjo poje.In gre in reče: z bogom, Španjsko!Opraščam ti vse moke tvoje.

Don Almiro s CarjigradaSrečno prišel je domú,Pa razpošlje po deželiKar imel je slov in slug,

Ter povabi vso gospodoNa svetkóvanje godú,Ker da je krščansko dušoRešil vragom iz čeljust.

Pa je moral dvorski zbratiPamet vso in ves svoj um,In privzeti k dnevnim trudomPolovico nočnih ur,

Da zgotovi vsem po voljiIn se splača silni trud,Da ne dá nikomur vzrokaJezik devati na brus.

In prišèl je iz kraljestvaVsak gospod, ki glas je čul,In prišli so v polnem broju,Vsak prišèl je samodrug.

Gnala je je radovednostIno čuden srca čut,Vsak izvedel rad bi zgodboIz izvirnih prvih ust.

In ko glasi čudne zgodeBijejo na pazni sluh,Poprijema se čujénjeMoških src in ženskih duš.

Pravi jim, kar ni nikoliNikdo še od zbranih čul:Koliko da v CarjigraduJe preživel smrtnih ur;

S kako pažnjo ga je našel,Komur dal je svoj zaúp,Da se le za težko zlatoMu predal je dvorski Jud;

S kako pažnjo je dosegel,Da ga spazil ni evnúhIn da ni on in ZaíraBosporovim ribam drug;

Da ne spenja njena duša,Kakor duše tisoč bul,Spremenjena v žalno ticoSi nad Bosporom perút.

Ah kak donam in senjoramSrce iz naj milših strunGlas usmiljenja ubiraZa nesrečo takih bul!

O nesrečne ve harémke,Ki vam smrt pretí vsak sum,Ah, pri vas je za nedolžnostSrce nemo, zakon gluh!

Pač nesrečne! reče nekdoIz gospodov zlobnih ust,Pa se le napolni vselejHarem prostovoljnih bul.

Dobro, da besede nisoDoletele krasnih uhNe bi tako zaželeleDanov videti ukús.

Ali tak rekó gostilcu:Daj hvalitvi delopustPa nam samo predpostavi,Da jo sodi vid in sluh.

In Zaíra v sobo stopi,Kip z lepoto preposut;In očesu, ki jo vidi,Trip zastane od krasú.

Dona Zora, dona Zora,Tak nikár ne prebleduj,Kaj ti tako srce vjedaLjubomorstva smrtni strup?

Don Almiro, don Almiro,Tako se ne prehinjúj,Zvest si Zori pa se delaš,Kakor da bi bil jej tuj.

Gostjé so šli na dom vsaksebi,Utihnil je veselja hrup.Ves grad je miren, samo v tebi,O Zora, ah da tako ne bi!Ne spi prepir, pokoju strup.

Prepričana je v duši svoji,Da se je mož nagnil od nje,Da tujki je predal srcé,Pa zdaj početi kaj ne ve,Ter je zatorej v hudem dvoji.

Peklí jo to in tare grozno,Da sama je nesreči vzrok;Al da se vrne, je prepozno,A da spozná, pa bil bi skokZa žensko gizdo preglobok.

Gospá sem pak sem dati smelaZapoved ono, on ukàz,Ne bila vendar bi verjela,Da tega lotil bo se delaTer se odločil na odlàz.

Zakaj je bil takó premaloSam svoje volje gospodár?Možévi moštvo da je mar!Ne smel bi iti bil nikdár,Če tudi se je ukazalo.

Tako je sebi govorila,Tolážila se in pestíla,In če izmislila je kaj,To bilo je samo za zdaj,Sklep drugi brž ugnal je v kraj.

In zdaj jej pridejo v spominMladostnih dni pretekli časi,Ko je živela tik planin.Sosedov se junaški sinPred dušo nehoté jej glási.

In komaj misel je spočeta,Rojena ne še na luč sveta,Potrka tujec in zavzetaZagleda pred seboj tačasSoseda kdanjega obraz.

Ki prvikrat se opojíBokala polnega ljubezni,On tako lehko se ne strezniKer tak opoj gre med bolezni,Ki s časom le se prebolí.

Odkar je minol v gradu pir,Odkar so šli od grada svati,Iz srca mu izgine mir,Tolaži res ga stara mati,Al mira mu ne more dati.

Vse goni ga od doma nekaj,On hodi gledat tujih mest,Al komaj dobro pride tjekaj,Okó že znova išče cest,Da reče nogi: dalje tekaj.

Kmal pride želja mu do doma,Povrne spet se s tujega,Da zopet z nova kam poroma;Za mater nič ni hujega,Če svet mu dá, ne čuje ga.

Prešlò je leto, šlo je drugoIn prišla tretja je spomlád,Prinesla zimi je odjugo,Da vzeme zemlji studni hlad;Kaj njemu pokoj dá za tugo?

Pozabi, tak mu mati pravi,Zgubljena zá-te je na vekPo dani višnji nam postavi,Al da ti srce naj ozdravi,Poprôsi še Bogá za lek.

Da ti izvrači dušo skori,Mariji kam se zagovori,Obljubi se na božjo pot,In kar obljubiš, zvesto storiIn zdravje ti bo dal Gospód.

Ta misel mu se dobra zdi,Prešine neko ga veseljeIn materi spregovorí:Izpolnil bom vam vaše želje,K šent Jakobu grem v Kompostelje.

Da prej znebí se srčnih ran,Na Španjsko gre koj drugi dan.Al ni ga videl sveti Jakob.»Njegova dobra ili zla kob,«Je djal Hrovàt, »da šel je v stran.«

In tako po težavnem tiru,Po neizmerjenem razširu,Ko je prehodil tisoč milj,Priromal v grad je k don Almiru,Ne k njemu, drug on ima cilj.

Izvedeti ga žene to,Ali je srečna s tujcem Zora,Ne grize li je kak pokora;Še enkrat videti jo mora,Še enkrat govoriti ž njo.

Želí jej srečo, toda srečaMu nič kaj prav po volji ni,In djal bi skoraj, da je večaNasprotna želja; on želíIn zopet želje se bojí.

Ne boj se, želi srečo želi,Nesreče ima tak dovoljIn vgreza v njo se bolj in bolj,Nikár še ti je ne dreseli,In njo in sebe razveseli.

Enkrat si rešil je nesrečeOtevši Turkom jo iz rok,Prav lehko rešiš jo še večeNevolje dušo jej morečeIn jej zatareš zdih in stok.

Ne boj se, moško stopi v grad,Vročino s čela spuše hlad,Pogled nje srce ti utiša,Mirú dom za-te bo nje hiša,Prihod tvoj sreča vsem najviša.

Kakó to veš? vsaj prerok nisiIn ki se vsega veden zdi si?Kako dobom tu srcu mir,Kjer nad menoj nepokoj visi,Kako bom hiši sreče vir?

Prav lehko! vem jaz to po sodu,Ki rojenice pri poroduIzrekle so ga nad teboj.Le srčno srčno, ljubi moj,Pred vratmi zdvojen tak ne stoj.

En čas stoji pred gradom plah,Iz duše si preganja strah,Pa le ne upa iti préd njo;Zdaj pride srčnost mu na mah,Odtira neodločnost slednjo.

Stoji pred Zoro še je krasnaIn lepša od nekdanjih dni,Al ljuba mu se več ne zdi,Prešlà je z lic vedrina jasna,Nemirno gledajo oči.

Morí jo nekaj, neka strast,In nad seboj je vso oblastUneslo nekaj jej in vzelo,To kaže nje držanje celoNe žalostno in ne veselo.

To njemu prepodí obúpIn odbeží mu kmal osúp.Zavdan od prvega pogleda,Brž od nesvésti se zaveda,Na jezik pride mu beseda:

Zagovorjèn na božjo potV deželo to v ŠenkomposteljeVrším zagovora poveljeIn na vračanji od ondotZavedle semkaj so me želje.

Ne bilo, djal sem, bi poštenoTu biti pa ne priti k vam,Ker to je modro govorjeno,Da z lepa se ne vrača nam,Kar je nemarno zamujeno.

Prijetna vaša je dežélIn kraji lepi in premožni,Ljudjé so ko pri nas pobožni,In jaz se, res je, ves vesel,Da vas je takšen dom sprejel.

Ta zmena, vidim, vam je všečna,In vi ste zadovoljna, srečna,A jaz, ko to za trdno vem,Umirjen k svojim spet ljudémNazaj domú na Kranjsko grem.

Iz teh besed je Zora zalaNa prvi hip le to spoznala,Da je junaka k njej prignalaLjubezen in nagib srcá,Da njej njegova pot veljá.

Nikomur nihče bolj po všečiKot Zori on še prišel ni.S seboj prec skrivni sklep stori:On moral bo mi v djanji streči,Klin s klinom! tak se govori.

Moj mož zaljubljen je v Zaíro,Naj zvé, kako junak za méV ljubezni tare si srcé.Že dobro, ljubi moj Almiro!Jaz tudi imam na izbiro.

Odgovori mu zdaj: se ve da!Samó se pride in pogledaIn potlej ide kar nazaj!Spodobi li se tako, kaj?Za ljubeznjivega soseda?

Beseda se še ni utekla,Ki zadnjo bila je izrekla,Šumél je lehko še nje zvon,In zadnjikrat je še odjekla,Ko stopi v sobo k njima don.

Kdo vé, kaj še bi rekla bila,Da jej ustavil ni besédPrihod Almirov; tak pa silaBesede je drugač zavilaIn nam je zmedla misli sled.

Predstavi nju dva zdaj si koj:Moj sosed z rojstnega mi mesta,Junak, ki vodil on je boj,Ki tak je skropil turški roj,Da znal ni, kod je v Turško cesta.

On mene s činom je odločnimOtel Turčinom krvoločnimPa je prignalo ga srcéZ nagibom željnim in mogočnim,Da o rešénki kaj pozvé.

Odločil ga je oče bilZa zeta si starejše hčere,Pa bil je tako blag in mil,Da rabil ni nijenih sil,Ko stavi hči mu v tem overe.

A to je mož moj don Almiro,Na Španjskem glasovit junák,Otel si lepo je Zaíro,Ki s tisočerno jo zapiroJečíl je sultanov bulnják.

Slavé ga, da je dom in sina,In ženo pustil in imelTo srčnost, da je v Stambol šel,Kjer svest si bil je slave čina,Če ne, pa sramnega pogina.

S predstavo to je bila misli,Da je vrnila tisti list,Čegavor glasi trpkokisliSo bili njeno dušo stisliNa ljubomornost in zavist.

Spozná Almiro, kam to meri,Al on se ni junaka bal,Po svetu si je svest pribrál,Da je nevarnost ženski veriSlovenec redko kdaj dajál.

Sprejéme torej ga veselIn stavim, da je skoraj htelNje ljubomornost dalje gnati,Da ni zato mu časa vzelPrigodek nagel, ki vse skráti.

Zaíra krasna pride k njim,Beseda prec zastane vsim,In ko se srečata s poglediJunak in ona, bog ga vedi,Zakaj obá sta bila v zmedi.

Osupne Zora, ko to vidi,Pogled ta jej osnovo spridi,Zvaljeni so nje stavbe zidi,Spoznala je na prvi hip,Da strnil dveh se src je trip.

Ugrize jo in v srce spečeIn zbada ko bodala os,Trpeti tega več ni kos,Namrdi se, pobesi nos,Iz izbe gre in nič ne reče.

V spavalnico se kar zaklene,Na zofo leže in molčí;In misel misel jej podí,Prijeti pa ne ve ni ene,Uide koj, ki jo drží.

Na zadnje le vse v eno zbere,Utrdi se jej grozen sklep,Ki nič več jej ga ne podere,Prevzeme jo do nje ozèb,Ki sreče zdi se jej pogrèb.

Umre naj! zamrmrá z jezikom,Umre naj in naj gre k svetnikomV nebesa med deviški tropDevica iz haremskih sob,Pomeni s kterim se lečnikom,

Vedó lečniki za napòj,Ki vstavi srcu tripe kojIn smrt ne 'zda se za uboj,Storé mi to bogati novci,Krščani tud' so zlatolovci.

Takó se v njo je sklep ugnezdil,Da nič več našel ni ovir,In ko prične svoj let topír,Od grada sluga je odjezdilTamtód, kjer vodi v mesto tir.

Storila se je bolna Zora,Lečnik tedaj k njej priti mora,Almiro sam poslal je ponj,Prišel, se ve ne bo zastonj,Pomagala bo grenka kora.

Zbog posla sam prišel ni vrač,Prišel zares bi bil drugač,Poslal pa jej je leka stekloIn listič, v kterem se je reklo,Kak lek bo gotov pomagač.

Na zemljo je nalegla noč,Krog nje obila tmast obroč;Vse tiho spi v naročji mira,Le trem se v gradu san upira,Ne spi gospá, junak, Zaíra.

Gospá ne spí, zakaj? to vemoNe dá jej spati ljuta strast,Ki ima vso nad njo oblast,Prevrača zmir se tam in semo,In smrtna straši jo pošást.

Junak ne spi, kako bi spal,Ljubezen je prevzela vsega,Ljubezen nova; sam se tegaNe svešča, da je tako kmalSlovó ljubezni prvi dal.

Ne dá mu spati radost zgoli,Tak lehkega srca zaresNi čutil se še on nikoli;Devici bral je to s potézDa je njegova že na poli.

In ker se le mu noče spatiIn gosli njega tik visé,Ubere jih, začne igrati,Po tiho strune zadonéIn spremljajo besede te:

Junak je ranjen bil v srcé,Pomoči kak si sam ne ve.

O mati, kaj naj le storim,Da srčne boli se znebím?

Podaj se, sin, na božjo pot,Zaceli rano ti Gospod.

Šel celit si je srčnih ranNa božjo pot na španjsko stran.

Usmili Višnji se z nebés,Zaceli rana mu zares.

Šenkomposteljski Jakob ti,Ves bolni svet naj te časti!

Polehkoma odbrenka struna,Za goro zajde svetla lunaIn z luno zajde nočni dan,Nastane znotra tma in zvuna,Očí junaku stisne san.

Ne spi Zaíra, ona čujeIn čudne zgodbe premišljuje:Čegav je grad? kdo je grajščak,Ki me otevši tu gostuje?Po kaj je prišel sem junak?

Rešnik odkril se jej še ni,Ne ve imena mu ne stana,Gospá je tudi jej neznana,Za to priložnost ni še dana,Prekratko še je med ljudmí.

A kaj, da praša za junaka?Pozná li njega od poprej?Pozná ga, vsaj sta si rojaka.Rojaka, praviš? dej povéj,Kranjíca je lepota taka?

Zaíra, praviš, je Kranjica?Od kod je ona, kaj in kdo?Kak je postala sultanica?Almiro nič ne ve za toIn nič Almirova ženica?

Ne vesta, ali kmalu bosta,Kogá imata v gradu gosta,Skrivnost bo kmal oblakov prostaIn jutri zveš do sitega,Zvedavec, kar je skritega.

Daní; kjer se obnebje širi,Ne vidi se ne en oblak,Vse čez je jasno, čisti zrakLehkotni gibkajo zefiri,Kdo spal bo? vstane naš junak.

In dokaj preden solnce pride,Pusti za sabo tesni grad,Na krasni vrt pod njim izideZavživat tam jutranji hlad,Vsem drugim stiska san še vide.

Vsem drugim, samo ne Zaíri,Nadúšljiv jej je stan zaprt,Tiščí jo nekaj; gre na vrt,Da tesne grodi si razširi,In jutra hlad srce umiri.

Na vrtu so vse križem potiIn vse, bi djal, v en kraj držé;Zaíra šla je tu po toti,Junak pa tam po onej gre,Da skupaj prideta, se ve.

Prišla sta vkup. Sedé na klopiZaíra gleda v božji dan.Ogovori ga, ko k njej stopi,Ko bil bi davno jej poznan,Dá sesti mu na svojo stran.

Kaj sem se tako premenila,Da vpiraš tako v me oči?To je da! že so leta tri,Kar videl nisi me ne tiNe rodovina moja mila.

Moj oče, mati? so li zdravi?Kaj sestra Zora? ti nje mož?Pa kaj na to junak moj pravi?Zavedel li se kmal ne boš,Kdo sem, ki tak se préd te stavi?

Imé je meni Solnca. TurkiSo vjeli mene, ko tvoj mečJih sekal je, da krvni curkiSo tekli ko potok derečNapivši se dežja preveč.

Ko je najhuje boj divjal,Takrat opazila sem tebe,Kako si v beg Turčina gnal,Kak jim je meč tvoj glave klal,O tem sem pozabila sebe.

Obraz tvoj mi se v dušo vtisne,Prevzeme čisto me tvoj čin,Svit čuden v srcu mi zablisne,Pozabim, da grozí Turčin,Pozabim, da pretí pogin.

Prevzela me je vso omama,Prestal je v prsih srčni trip,Preíde čisto kratek hipIn bila sem na enkrat sama,Opnè me turške roka rama.

Ko blisk z menoj na konja šineSpodbode ga in odletí,Nastane tma mi pred očmí,Iz udov truplu čut izgine,In mene vsa zavednost mine.

Na Turško šla sem; nisem šla,Na konju tje sem priletela,Kakó? ne vem; v nesvesti vsa,Le redko kdaj sem oživela,Da z novega sem omedlela.

Vsi Turki bili so zatrti,Edini, ki ušel je smrti,Ugrabi mene; ljudski tatZa milost dá me v Carjigrad,In v harem dé me sultan mlad.

Haremovála sem dve leti,Za sultanico mladi carPo sili me je htel imeti,Dobivala sem vse za dar,Da htela bi kot on želeti.

Želeti to mi je branilaNajbolj podoba tvoja res,Ki pred očmí mi sploh je bilaKot angelj varuh iz nebés,Pred mé in greh nasula jez.

Dajala mi je ona moč,Da sem upirala se carju,Da pričo mene póhot vročOhlajal se je gospodarju,In mene ni bil premogóč.

Rad videl, vem, si sestro Zoro,In zdaj si jej zakonski mož,Pa le na uma vso upóroNi upa solnce šlo za goro,In ti me krivo sodil boš.

Prišel junak je v Carjigrad,Grajščak ta, ki me tu gostuje,Obilen dar: cekín in zlátOdprè zatvor haremskih vrat,Prišla sem s tujega na tuje.

Prišla med dobre sem ljudi,Mič zopernega tu mi ni,Al nisem, tako mi se zdi,Povoljna nič preveč senjóri,Šla pač bi k starišem in Zori.

Povedi ti zdaj, kaj je gnaloOd doma tebe v zemljo to?Poznaš grajščaka in gospó?Za te skrivnosti razkazáloVeliko bom ti dolžna hvalo.

Ni vedel, kaj bi odgovoril,Namislil bil je misli tmo,Odgóvorov je tisoč storil,Al prednjega je nov zamoril,Pomešal mu račumbo vso.

Srcé mu vre, kipí mu duša,Odgovoríti lepo skuša,Al čut besede mu zaduša,Na mígale mu gre čeljust,Na zadnje le privrè iz ust:

O Solnca, ti si solnce moje,Ki sínilo je v žitja dniMi včeraj in pregnalo dvoje.Srcé me nič več ne bolí,Pregnala bol si včeraj ti.

Dokler me vleklo je za Zoro,Za mirno srce nisem znal,Ta čut, ki me za njo je gnal,Ljubezen več ne bom ga zval,Bil greh je z dolgo mi pokoro.

Ljubila me je Zora; BogPa hotel ni, da êno bova;Godí naj volja se njegova!Postal je drugi nje sopróg,In mene vtopil v sto nadlog.

Nadlogam bil je včeraj kraj,Nadlogam kraj si ti storila:Ko včeraj si med nas stopila,Jaz menil sem, da se je rajOdklenil in je prišla vila.

En sam pogled in bil sem tvojIn videl sem, da ti si moja.Nikar se teh besed ne boj,Ne plaši jih se duša tvoja,Le ljubi me in trdno stoj.

Prignala me je v to deželoZa Zoro želja, ne tajim;Te želje ni mi bilo vzeloŠe nič do včeraj, al velím,Zvidánje bilo ni veselo.

Pogled me prvi je preplašil,Osupnil vsega in ustrašil;Še cvel jej je lepote kras,Al ljube nisem nič več našel,In gnal je proč me skriven glas.

Zdaj bil sem jaz še le nesrečen,Postal moj stan je ves nevšečen,Al, blagor mi! le kratek čas,Stopila kmal si ti med nasIn razvedrila mi obraz.

In kot si mene razvedrila,Še Zoro razvedrila bošIn ljubo z novega storila.Junák, ki vzel te je pod krila,Je don Almiro, Zorin mož.

In Solnca reče: ta senjoraJe, praviš, sestra moja Zora?In ta grajščak je nje sopróg?Ti nis' oženjen? — o moj Bog!Prišel je konec mi nadlog.

Izreče in v junaka vpreOčí tak milo, da mu greV srcé pogled. On roci spne,Objeme Solnco in poljubi,Ta hip za ženo jo zasnubi.

Za njima, za drevesi skritaJe Zora stala dober čas,Skrivnost postane jej očita,Odlehne jej in raz obrazZbeží prepona maglovita.

Zdaj izza drevja, izza klopiPred ona dva presrečna stopiIn s klikom: Solnca, sestra! sklopiOkoli vrata jej roké,Od rádosti se vsi solzé.

Za teden bili so na potiDon, dona, Solnca in junakIn z blagom poslov velik vlak,Vesele duše bil je vsak,Na Kranjsko šli so toti.

Privede vse na Kranjsko tir,Na Kranjskem bil je velik pir,Junak se s Solnco je poročil,Nad hiši dve se je zablóčilVeselja lok, nebeški mir.