Kako srčno sva se ljubila

Kako srčno sva se ljubilav življenja pomladanskih dneh,brezmejno, oh, sva srečna bila;ljudem pa glupim le v zasmeh!

Čemu li toliko zasmeha?Čemu peklenski ta porog?Saj sva ljubila se brez greha!tako li ljubi vaših mnog?

A dan je črni moral priti,bridkosti dan, oj dan solzan;težko je bilo se ločiti,a vse solze, ves jok zaman.

In morala sva, oh, narazen,sam Večni ve zakaj, zakaj?Neh duh je dihnil neprijazenin ločena sav vekomaj...

Stopila- ali k sreči, k slavi?-oba pred božji sva oltar:s poročnim vencem ti na glavi,ogrnjen jaz pa v črn talar.

Kedo pa naju bolj je srečen,jaz ali poročenka ti?Šepeče nek mi duh nevšečen,da srečen naju nihče ni.