Mladosti davna leta

Mladosti davna leta,ne kličem vas nazaj;minul si mi brez cveta,življenja mračni maj!

Le redek žarek sinilmi v dušo je tedaj,še temu pa izginilje bliskoma sijaj.

Tako, oh, dnevi teklimi v temni žali so,vse mni so odrekli,kar drugim dali so.

V zaton se sonce niža,hití, hiti na moč,in meni naglo bližase mrak, večer in noč.

Naj! — Luči si prepolnoza mé, oj sonce ti!oko je moje bolno,preveč se mi blešči.

Bolj ljuba zvezd zvestoba,ko sonce mi sijaj;ko skrije noč jih groba,pa skrije mi jih naj!