Pesmi Simona Gregorčiča

Počivaj mirno, angelj šibki,Ki dni le šteješ, ne še let,Počivaj srečno v topli zibkiKo v popji mlade rože cvet.

Sedaj trenotke sreče jasneDeli nebeški ti vladar,zdaj ure ti teko prekrasne,krasnejših, oh, ne bo nikdar.

Zibelka s cvetjem je nastlanaIn angelji pojo okrog;Britkost nobena ni ti znana,Ne teža rev, nadlog in tog.

Vihar sovražen svet pretresa,Razganja srca divji boj;Nad zibko jasna so nebesa,V nedolžnem srci je pokoj.

Zato le spavaj, angelj šibki,Ki nič ne veš še, kaj je svet,Počivaj, snivaj sladko v zibkiKo v mehkem popji mladi cvet.

Saj, ko porasteš, dete zalo,Drugače bode mnogokaj;Da bi le vedno mi ostaloNedolžno, čisto kakor zdaj!

Da zabil bi reve in teže.Na posteljo starček se vleže;A ura za uro beži,In sen mu ne stisne oči.

In, glej, o polnočni se uriOdpahnejo v sobico duri,In studne pošasti skoz njeK postelji se mu pripode.

"Kedo ste, obrazi prekrasni,Plašeči ob uri me pozni?Kaj hoče ta nočni sprevod,Neznancev nadležni prihod?"

"Mi nismo neznani duhovi,Mi tvoji nekdanji smo dnovi,In tvoja dejanja s sebojPripeljemo v vas ti nocoj.

Tu želje smo tvoje in misli;-Saj vedno smo bile ti v čisli,Kaj zdaj nam odmičeš oko,Zakaj ti trepeče telo?

In tukaj smo tvoje norosti,Norosti zgubljene mladosti,Zvijače, krivice, laži,Katerim roditelj si ti!

Kot zvesti sinovi in hčereTi krajšati hčemo večere;Skrbno si gojil nas nekdaj,Zato te ne zabimo zdaj.""

In besno okrog zavrte se,In zlobno mu v lice reže se,Pretvarjajo studni obraz,Da mozeg preleta mu mraz.

In vedno ob uri v že pozniDuhovi se vračajo grozni,Pošasti ponavljajo ples,In starček ne stisne očes.

Zgubljeno na veke je spanje,Dobljeno pekoče spoznanje:Narhujša je vseh bolečinKesanje, krivice, spomin!

Daritev bodi ti življenje celo:Oltar najlepši je -- srca oltar,Ljubezen sveta v njem -- nebeški je žar,Gospodu žrtva -- vsako dobro delo.O, da srce gojilo bi vsekdarTa sveti žar, naj živo bi gorelo,Enako kresu vedno ti plamtelo,Bogu in domu žgalo vreden dar!Odločno odpovej se svoji sreči,Goreče išči drugim jo doseči,Živeti vrli mož ne sme za se.Iz bratov sreče njemu sreča klije,Veselje ljudsko njemu v oku sije,In tuja solza mu meči srce!

Izgubljen človeku je zemeljski raj,Adamova deca v prognanstvu se joče,In prosi, naj sreče zapravljene krajOdpre jej na novo dobrotljivi oče.

Nespametno ljudstvo, čemu -- li tvoj stok?Na delo! Ne nosi mi križema rok!Povrni se samo v prvotnost nazaj,In našlo povsodi prvotni boš raj!

Poletni dan na zlatih žarkihIskriv na svet je solnčni prah,Po tratah se vsejal in jarkih,Zaril se v prst, zavil se v mah.

Tam solnčne matere rojenciBlede zaprti v grob teman,Svetov nebeških izseljenciMrjo v nesreči dan na dan.

Vže zimski dan visi nad bregom,Čez dol besni leden viharIn gozd in plan ječi pod snegom, -Gorje ti, vboga solnčna stvar!

Kako sirota zdaj trepeče,Oh, da bi mogla gor nazaj,Če ne, pa vsaj iz nočne ječe,Da gleda vsaj domači raj!

In zlato solnce, glej, prigreje,Odpre snežni se zapah,In solnčec stotisoč prismejeSe tam, kjer mrl je solnčni prah.

Oj, to se v travi jasno bliska,Po jarkih vse svitlo, zlato,Stotisoč tam trobentic piskaGlasan pozdrav domu v nebo!

Cvetica nerazvita,Rastoča vrh planin,Ti zapuščena; skritaPoganjaš sred pečin.

Kedo -- li te zaliva,Komu pač ti si mar,Cvetica ljubezniva,Pa jaz ti bom vrtnar!

Skrbno te bom zalival,Lepo te bom gojil,Če tudi drug te bo vžival,Ko cvet se bo razvil.

Oj dete, dete malo,Nedolžno dete ti,Sirota si ostalo,Kedo zate skrbi?

Pa če nikdo na sveti,Jaz bom pod skrb te vzel,Le rasti v lepem cveti,Cvetu bom jaz vesel.

Za blagost ti gorečeBom prosil, angelj moj,Če tudi tvoje srečeDelil ne bom s teboj!

O vdova tožna, zapuščena,ti mati toliko sirot,s krvjo, solzami napojena,ki bol poznaš le, nič dobrot,oj mati vdanega ti sina,oj zala mati -- domovina!Ti krasna si krasnejše ni,kar jih obseva zarja dneva;krepostna si, krasnejše ni,a krona venča te kraljeva.a trno tvoj venec je,in tvoj rod -- mučenec je;sovražni svet te le prezira,prezira te in te zatira!Kdaj to gorje pač mine ti?Kdaj se oko ugasne kalno?Kdaj slečeš to obleko žalno,kdaj sonce zlato dine ti?O, da z močjo in srečo slavo,ne s krono trnovo, neboovilo bi ti sveto glavo-kako bi jaz ti pel glasno!A ker nikdo ne šteje te,ker ves svet te tepta,jaz ljubim tem srčneje te,jaz ljubim tem zvesteje te,a ljubim te -- s solzami!Oj mati moja domovina,ljubezen moja ti edina,Bog čuvaj dobrotljivi te,Bog žini te, Bog živi te!

Vseh mrtvih dan!Na tisto tiho domovanjekjer mnogi spe nevzdramno spanje,kjer kmalu, kmalu dom bo moj,in -- tvoj,nocoj se vsu je roj močan,saj jutri bo vseh mrtvih dan!Bledo trepeče nad grobovi,tisoč svetil,in križe, kamne vrh gomiljesenski večajo cvetovi --vseh mrtvih dan!Kjer dragi spe jim po pokopi,kleče, solz živeči tropi,oh dušo tre jimje srce:na grob lijo grenke solze,da bode grob od solza rosan,saj jutri bo vseh mrtvih dan,vseh mrtvih dan!Solzite,molite...In jaz?Ko misli vsakedo na svoje,koga, koga pa srce mojespominja se tačas?Vas, pozabljeni grobovi,Kjer križ ne kamen ne stoji,kjer luč nobena ne brli.O, če nikdonocoj se vas ne spomni,pozabil ni vas pevec skromniin pa -- nebo!

Na nebu zvezde sevajo,na vasi fantje pevajo,pojo glasno, pojo glasno,pri srcu pa jim je hudo.

Kaj bi ne bilo jim hudo,Kaj bi ne bilo jim bridko,od doma se proslavljajo,na vojsko se odpravljajo.

Planine sončne, ve moj raj,jaz tudi ločim se sedaj;a Bog le ve, kaj tu pustim,a Bog le ve, kaj zda trpim.

Tu narod biva še krepak,tu biva narod -- poštenjak,ki svet ga okužil ni,in ga šas omehkužil ni.

Tu rod je moj, tu moj je kraj,tu živel rad bi vekomaj,ni kraja mi krasnejšega ,ni ljudstva mi milejšega.

Kar sreče sem na svetu užil,sem jo v mladosti cvetu pilsem pil vrh sončnih jo višin,planine prost prosti sin.

In zdaj, planine,ve moj raj,od vas tja v tuji moram kraj,kako mi pa je to težko,li oni tam gori ve samo.

Oj zbogom, domovinski svet,oj zbogam ti planinski svet,nebeški čuvaj te vladar,ne pozabim te nikdar, nikdar!

Pomladni cvet odeva svet,tako cvetimo mi;Pod nebom ptičev trop neštet,po cest gremo mi!

A ptički skozi jasni zrak,lahko živo lete,legak je tudi njim korak,a težko je srce.

Saj ptjičji rod se vraša zdaj,domov, glasno žgoleč:mi svetla tla domača zdajpustili smo trpeč.

Sneženi prt zemljo odeva,krasna pod njim sta gozd in plan;z neba jasneje sonce sevakot je sijalo letni dan.

Iskre po polju diamanti,po drevju biseri blešče,potok se v srebro zdi vkovan ti,v zlato vkovane pa gore.

Kar ti oko najdalje plava,vse jasno, krasno, vse svetlo!Krog bela steza se planjava,nad njo se modro pne nebo.

A vsa lepota, ki tu seva,mrtva se duši moji zdi;kjer cvetja ni in kjer ni speva,življenja ondi srcu ni.

Ta beli prt je za cveticeprostrt širok mrtvaški prt,ta mrzli svit odgnal je ptice,kjer še je v cvetju gaj in vrt.

To sonce ko pokopana svečanad mrtvo stvarnico visi,pač slika sonca je bleščeča,a živo sonce to več ni!

Vsa zemlja v mrzli tej bleščobipobeljena gomila je,in meni na tem splošnem grobibridkost srce zalila je:

Podoba žive naše dobesi ti, oj jasni zimski dan,prepoln kot ona si svetlobe,kot ona -- mrtev in hladan!

Po glavah svetlo je in jasno,a v srcu zimsk je mraz in mrak;tam ne poganja cvetje krasno,tam ne odmeva spev sladak.

Ti pa, srce, mi čuvaj cvetje,da mraz ne stre ga in vihar,poshrani v toplo ga zavetjekot umen in skrban vrtnar.

In vi, oj pesmi tožni glasi,v tej zimi ne molčite nič;saj tudi v golem grmu včasizapoje kak samoten ptič!

Ti, cvet in spev pozimski, budiljudem spomin krasnejših let,a budi hrepenenje tudi,da vrnil bi se spev in cvet!

Na vrhu zelene goretri lipe ponosno stoje,zvečer so še stale na gori,kdo ve, če pa bodo ob zori?

Tesarji trije še pred dnemnapravljajo se k lipam trem,in vsak teh tesarjev na ramesekiro nabrušeno vzame.

Čuj! Glasi že mah se na mahin lipe se zvrnejo v prah,med delom tesar pa tesarjazaupno tako nagovarja:

De prvi, mladenič vesel:"Te dni bom nevesto si vzel,za se in nevesto mi zornozdaj posteljo stešem prostorno."

De drugi: "Prinesle nocojso tri rojenice s sebojmi hčerko v naročju cvetočem -zibelko stesati ji hočem"

A tretji: "Jaz nimam žene,otrok ne, ne ljube zveste,ni treba mi postelje pirne,ni treba zibelke nemirne,

Umrlo je meni srce,umrle so nade sladke,umrla ljubezen goreča,umrla življenja je sreča.

Zdaj rakev bom stesal temnoin ložil bom nadeje v njo,k njim mene še kmalu denite,pa v črno zemljo zakopljite."

Dekletce po gori grede,pogovore čuje le te,pri delavcih mladih se ustavi,tesarju pa trtjemu pravi:

"Kaj pravim ti, mladi drvar,ne teši si rakve nikar;čemu li bi hotel umreti,ko lice ti v prvem je cveti?

O škoda teh lepih oči,če smrt jih prerano ugasi,in krasnega škoda života,če grobna obda ga temota!

Oj mladi, oj lepi tesar,na rakev ne misli nikar!Ko tebi zares bi zvonilo,še meni oko bi rosilo!"

Izgine dekle za goro,tesar se ozira za njo,po glavi pa misli roje mu,iz misli dekletce ne gre mu.

Sekire tesarske zvenein trske od debel lete -dva prva sta delo končala,kar mislila, to sta stesala.

Ko teše pa tretji tesar,primeri se čudna mu stvar:glej, rakev se širi in širi,in noge ji vzrastejo štiri.

To rakev mrtvaška pač ni,to postelja pirna se zdi...Ko dvajseti dan je napočil,tesar se je -- tretji poročil.

Ob letu spet pojde v goro,a tesal -- zibelko tam bo,o rakvah mu sodba je taka:za rakev naj lipa še čaka!

Zvezda mila je migljalain naš rod vodila je;Lepše nam ta zvezda zala,nego vse, svetila je.

Toda,oh, za goro vtone,skrije se za temni gaj;svetle vprašam milijone:vrne li se še kedaj?

A molče zvezdice jasne,odgovora ne vedo,dol z neba višave krasnenemo na vprašalca zro.

Pridi, zvezda naša, pridi,jasne v nas upri oči,naj moj dom te zopet vidi,zlata zvezda srečnih dni!

Mojo srčno kri škropitepo planinskih sončnih tleh,kakor seme jo vrzitepo doleh in po bregeh.

Pomlad iz krvi rodilacvetke tisočere boter prijazno mi gojilasvoje nežne hčere bo.

Deve zorne, dečki zalibrali bodo rože te,v kite bodo jih spravljali,devali jih na srce .

In srce jim bo ogrelocvetje, vzraslo iz krvida za rod in dom plamtelobode jim do konca dni.

Pod goro gre dekletce mlado,ko svet obhaja sveto noč,spoznalo bi v potoku rado,kaj višnja ji namenja moč

Na valih lunih svit trepeče,trepeče v deklici srce,želeče pa in koprnečeočesci upre na dno vode.

In glej, iz dna valov pozdravijo znan, krasan in ljub obraz,ki ji z nasmehom sladkim pravi,da tu je njiju združbe čas!

K potoku vleče tudi mene,ko sveto noč proslavlja svet,tam morda tema se razseže,ki v njo neba je sklep odet.

Prinagnil bodem se nad vodo,prisluškal, kaj bo val šumljal;ne svoje, naroda usodov preročni valih bom iskal.

Kdaj srečno moje bo domovje?Rešitve njemu le še ni?Kaj mi razkrilo boš, valovje?Nadja srce se in -- boji!

Rože je na vrtu plela,pela pesemco glasno,živo v lice zarudela,ko je stopil on pred njo.

"Daj mi cvetko, dete zalo,da na prsi jo pripnem,za spomin cvetico malo,preden v tuje kraje spem."

Kito cvetja mu je dala,s cvetjem dala mu srce,sama v vrtu je ostala,on po svetu šel od nje.

Rože je na vrtu plela,pesmi pela je glasno -kaj da vrta več ne dela,kaj ne poje več tako?

Deklica glavo poveša,vene obraz, prej cvetoč,nekaj nje srce pogreša,solz ji potok lije vroč.

Čez ograjo vrtno gleda -mnogo mimo vre ljudi -deva bleda, deva bleda,njega od nikoder ni!

Le vtoni, vtoni za goro,le vgasi, sonce, luč svetlo,oj padi, padi gosti mrak,prinesi srcu mir sladak.

Čemu sijalo bi lepo,čemu, oj sončece zlato?Povsod sirotam sevaš le,nesrečen rod ogrevaš le!

Kdo gledal bi ta hrib in dol,zaklet le v revo, jok in bol,hinavstva, zmot, trpljenja poln,sirot in sirotenja poln?

Dokler mi siješ, sonce ti,hladu, miru mi v srcu ni,mori pogled, teži spominme svojih, ljudskih bolečin.

Le skrij se, sonce jasno, skrij,izgini svet izpred oči,da zabi žalostno srcečloveške zmote in gorje!

Na bregu stojim in v morje strmim:pod mano srdito valovjerohni ob bregovje;do neba praši megleni dim,v obraz mi brizgajo peneob skalne stene;a stena skalnaostane stalna,in jaz se na robu ne ganem,viharju kljubujem, ostanem!Ko v steno valovje vsode viharob me se zaganja;a duh se ponosni ne vklanja:Ti streti me hočeš, potreti nikdar,vsode sovražne besneči vihar!

Sen sanja srce moje zlat:odprto je nebo,in ven se vpisuje zbor krilat,kaj bo, kaj bo pač to?

Čuj, gori kliče višnji Bog:"Nocoj bo svet odklet,in konec bode rev, nadlog,in raj mu vstvarim spet"!

Kot jasni vtrinki trop duhovspusti se v solzni dol,nesoč zemljanom blagoslovin lek za žal in bol.

In razkropi se sončni tropisreč na vse strani,pod slamnati in zlati stropzdraveč, blažeč hiti.

Kjer joka se nesreče sin,otre mu z lic solze,kjer najde hišo bolečin,odnese ji gorje.

In krog po svetu trop bleščeč,skoz temo šviga noč,in bliska meč krepko vihtečrazganja teme noč.

In zmot, laži in zlobe duh,zavisti kleti gadin srd, krivica in napuhgrme v pekla prepad!

In bes, ki v srcu tičal je,celo v najboljšem -- skrit,duh božji ga izbičal je,poslan nas poblažit.

Resnice sonca sije zdaj,ljubezni greje žar,in cvet je zopetcvetni raj,in srečna vsaka stvar.

Oj, to je zemlje vzvišan god,človeštva zlati dan!Prenovljen svet, prerojen rod,kot bložji spev krasan!...

Z višav nadsončnih kraljev kraljse zemlji nasmehljaiz prst njegovih iz daljnjih daljjo dvigne do neba.

Cvetočega lica, cvetočih še letzdaj prve korake namenjaš med svet -nastlali na stezo so pisan ti cvet.Po poljskih cveticah te žive cveticeSpremljajo kot ženina mlade družice.In svatov prijateljskih radosten troppraznuje tvoj prvi v življenje ustop.In tebe -- pač moti te cvetje na poti -to občno veselje se tudi poloti!Ne čutiš -- naj srca ne vara te čutda vhod le v življenje je s cvetjem posut?Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano,le trnje zakriva, da zvene ti rano?Prijatelj, ne bodeš za zlom pač mi vzelresnobe besede na praznik vesel:Ni praznik, predragi mi, naše življenje,življenje naj bode ti delaven dan!Od zore do mraka rosan in potanti lajša in slajša človeško trpljenje!Ne plaši se znoja, ne straši se boja,saj moško dejanje krepčuje moža,a pokoj mu zdrave moči pokonča,dejanje ti ljubim, a boj se pokoja!Dolžan ni samo kar veleva mu stan,kar more, to mož je storiti dolžan!Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,a delo in trud ti nebo blagoslovi!

Kljubuj usodi,mož sam svoj bodi!Karkoli naj se ti zgodi,usode gospodar si -- ti.Si ti! Če res, če cel si mož,i svoj i njej gospod ti boš.Usode ni,usoda svoja -- to si ti!

Ta črni plašč vam je v zasmeh,a -- ga umejete?Umete roso v teh očeh,ki se ji smejete?

Gomile z roso to kropim,ki vre mi čez obraz,in plašč, ki se ogrinjam ž njim,po ranjkih nosim jaz.

Umrla ni še mati mi,umrl ni oče še,za sestrami, za brati misrce ne joče še.

Še drage moje Bog živi,in zahvaljujem ga,a v grobu mnog mrlič leži,ki objokujem ga:

Pravico v grob so devali,pri grobu jaz sem bil,pogrebci so prepevali,a jaz solze sem lil.

Zrl bratoljublja sem pokop...Ko grob se je zaprl,smejal se je spremnikov trop,v bridkosti jaz sem mrl.

Vzore pokopali so...- oh, to dočakal sem! -na grobu tam plesali so,grenko jaz plakal sem.

Radost tedaj je ubegla mi,moj duh je mrak objel,bridkost je v dušo legla mi,več nisem bil vesel.

Tedaj oblekel sem še mladobleko žalno to,na grobe vzorov, sanj in nadsolze mi zdaj teko.

Pozdravljam sončna te ravan,ki pred menoj si razprostrta!Ti lepa si kot sen krasan,podoba rajskega si vrta.

Kedo bi pač se ne zavzelo čaroviti tej lepoti?Kako naj duše čut veselo čudu tem se ne poloti?

In vendar, rajska ti ravan,ko nate se ne oziram,moj duh teman je in mračanin solze iz oči otiram.

Naš bil nekdaj je ves ta raj,očetom našim domovina;tuj narod tod se širi zdaj,naš raj je tujcev zdaj lastnina.

Dobi se včasi pergamen:nanj pesmi krasne, modre rekenapisal bil je mož učen -o vredne, da žive na veke!

A list je tujcu v last prišel,on stara slova je izbrisal,ker njih modrosti ni umel,ter črte svoje je narisal.

Tak list prostran si ti, ravan!Naš ded tu pisal svoja dela,naš govor čul si prek poljan,tu pesem naša je živela.

A zdaj zatrt je tod naš glasin tuji krog zvene glasovi,tuj trg in grad, tuj ves je kras,oh, naši so samo -- grobovi!

Zatorej, sončnata ravan,ko nate moj pogled se upira,teman mi duh je in mračan,in srce tuge mi umira!

O vdova tožna, zapuščena,ti mati toliko sirot,s krvjo, solzami napojena,ki bol poznaš le, nič dobrot,oj mati vdanega ti sina,oj zlata mati -- domovina!Ti krasna si, krasnejše ni,kar jih obseva zarja dneva;krepostna si, vsa vredna ti,da krona venča te kraljeva.A trnov le tvoj venec je,in rod tvoj rod -- mučenec je;sovražni svet te le prezira,prezira te in te zatira!Kdaj to gorje pač mine ti?Kdaj se oko ti ujasni kalno?Kdaj slečeš to obleko žalno,kdaj sonce zlato sine ti?O, da z močjo in srečo, slavo,ne s krono trnovo, neboovilo bi ti sveto glavo -kako bi jaz ti pel glasno!A ker nikdo ne šteje te,ker ves te svet tepta z nogami,jaz ljubim tem srčneje te,jaz ljubim tem zvesteje te,a ljubim te -- s solzami!Oj mati moja domovina,ljubezen moja ti edina,ti moja skrb in bolečina,Bog čuvaj dobrotljivi te,Bog živi te, Bog živi te!

Življenja valovje tam zunaj hrumi,Tu vlada mir in tihota,Tam zunaj vrvenje, drvenje ljudiTu notri je sveta samota.

Na pragu stoje jaz oziram se v svet,Vozidje se ozko oziram;U celici bivam nad petdeset let,Ter duri odpiram, zapiram.

In bil samostanu prav veren ključar,O pozimi, o rani sem uri,Utrujeni potnik in revež nikdarZastonj ni potrkal ob duri.

Premnogi, ki dušo obup jim je trl,Tu našli so mir in tolažbo,Za mir sem tisočikrat duri odprl,Nikoli jih nisem za zdražbo.

Tako jaz obračal sem ključe vsekdar,Tako sem u službi osivel;Ti tudi, predragi mi, bodi vratar,In modro in moško boš živel.

Telo ti je hiša:v njej um gospodar,A čut gospodinja ti bodi;Počutki so vrata, ti glej ko vratar,Kaj ven in kaj noter ti hodi.

Kar imaš zlata in pa srebra doma,Raztopi ga v peči ognjeni,Zlatar naj iz tega ti ključe skova,Pa v duri počutkov jih deni.

Odprto navadno uho in oko,A usta zaprta mi nosi,Če treba, odpri pa še usta srčno,Nikjer dovolitve ne prosi.

Odprto srce in odprte rokeImej za trpečega brata;A trdno zapahnil uho in srce,Ko trka sovraštvo na vrata.

Hinavstvu in podlosti v dušo ne daj,Ne krivdi ne zlobi nobeni;Kreposti razmakni srce na stežaj,A skrbno ga strasti zakleni!

To bode edino ti prava prostost,Če imaš počutke v oblasti,To bode najvišja modrost in krepost:Brzdati in vladati strasti!

Osamelo, zapuščenoDete tu stoji mlado,Čelo tožno in megleno,In mokro mu je oko.

Mati mrtva, mrtev oče,Bratov nima ne sestra,Brez domu po svetu joče,A kedo mu streho da?

Ta sirota osamelaTi nesrečno si srce;Zate nima zemlja celaBrata ne in ne sestre.

Saj tvoj dom ni tu na sveti,Ti tam gori si doma,Tebe noče svet imeti,Ti ne moreš pa sveta.

Zanesi nam, zanesi, Bog,Otmi nas rev, otmi nadlog!Grozi sovražnica srdita,V oblako sivih plašč zavita;Beseda njena -- grom rohneč,In njen pogled je -blisk goreč.Besede grom in blisk očesaNebesa in zemljo pretresa.Pod plaščem nosi bič prikit,Oj bič iz zrn ledenih zvit!Gorje, če jezna ga zavzdigne,Če ž njim po polji plodnem švigne,Gorje!Glej, tam na polji setev mlada,Živilo naše, naša nada,Pod težo skloneno drevo,Glej, nežni cvet na mladem vrti,Ognjeni sok na vinski trtiPlaho ozira se v nebo,In vse se vije, vse trpeče,Boji vse šibe se grozeče.Zanesi nam, zanesi Bog,Otmi nas rev, otmi nadlog!Oh, saj te kličemo očeta,Čuj prošnjo siromaka-kmeta,Sprejmi naš jok in vzdih in stok,Ne vniči žuljev pridnih rok!Ti migni -blisku žar se vpihne,Le prst zavzdigni -- grom potihne,Le veli -- bič se razdrobi,Le želi -- led se razstopi,In roka, ki je prej grozila,Bo blagoslov na nas rodila.Zanesi nam, zanesi, Bog,Otmi nas rev, otmi nadlog!Zastonj!Nebo mu prošnje te ne čuje;Vihar strašanČez drn in strn grme prihruje,Ledeno zrnje v setve vsujeOblak teman-Končan je cvet in sad obran,-Gorje!Ozre se kmet na strte nade,Ozre na sinke, hčerke mlade,In divja bol, skrbi strašneOčetu v srci zabesne -Gorje ti vbogi kmet, gorje!

Pod tabo pekel in nebo nad teboj,a zemlja visi med obemain gori in doli zajemati v kupo življenja kipeči napoj:zdaj boli pekla, zdaj veselje neba,pogosto vse vmes!Glej, to ti je resusoda sveta! -Kedor je možak,strupene se kupe ne branisladke se nikdar ne upijani,no vedno ostane enak,in vedno ohranisi pokoj sladak!

Kropiti te ne smem,ker dobro, dobro vem,da grenkih solz prikritine mogel bi ljudem.

Ko videl bi mi kdorosno za te oko,morda, morda še tebebi sodil mi krivo.

Srčno sem ljubil te,te ljubim rajnko še;a razodel se nisemni tebi, oj dekle.

Ljubezni vso sladkostsem čuval ko skrivnost -naj tiho nosim tudizdaj bolečin bridkost.

Ne bom te jaz kropil,ljudem solze bom kril,na tihem pa po tebido groba bom solzil!

Cvete, cvete pomladiz cvetja kdaj bo sad?Le Bog nebeški zna,kdaj cvetje sad nam da...Dekle, dekle ti zalo,življenja mojega pomlad!Ko češnjev cvet ti lice belotedaj divotno je cvetelo;a ustne kakor češnjev sadso se živo rdele,čarobno so žarele!Oj cvetla je tedaj pomlad...Iz cvetja vzraste kdaj li sad?Oči te jasne, golobinje,prav ko nebo po dežju sinje,ti smrtni angel je zaprl!Rad zate bil bi jaz umrl,ko pol v jeseni, pol sem v zimi -pomladni angel, Bog te sprimi:zamembe neče smrt nikdar,zdaj mrtva ti, jaz mrtva stvar!

Kako srčno sva se ljubilav življenju pomladanskih dneh,brezmejno,oh, sva srečna bila;ljudem pa glupim le v zasmeh!

Čemu li toliko zasmeha?Čemu peklenski ta porog?Saj sva se ljubila se brez greha!Tako li ljubi vaših mnog?

A dan je črni moral priti,bridkosti dan,oj dan solzan;težko je bilo se ločiti,a vse solze, ves jok zaman.

In morala sva, oh, narazen,sam Večni ve zakaj, zakaj?Nek duh je dihnil neprijazenin ločena sva vekomaj...

Stopila -- ali k sreči, k slavi?-oba pred božji sva oltar:s poročnim vencem ti na glavi,ogrnjen jaz pa v črn talar.

Kedo pa naju bolj je srečen,jaz ali poročenka ti?Šepeče nek mi duh nevšečen,da srečen naju nihče ni!

Vseh mrtvih dan!Naj tisto tiho domovanje,kjer mnogi spe nevzdramno spanje,kjer kmalu, kmalu dom bo mojin -- tvoj,nocoj se usul je roj močan,sanj jutri bo vseh mrtvih dan,vseh mrtvih dan!Bledo trepeče nad grobovitisoč svetil,in križe, kamne vrh gomiljesenski venčajo cvetovi -vseh mrtvih dan!Kjer dragi spe jim po pokopi,kleče, solze živečih tropi,oh, dušo tre jim žal in bol;pod zemljo pol, na nebu polnocoj jim je srce:na grobu lijo grenke solze,v nebo gorke prošnje!O, le klečite, le molite,po nepozabnih vam solzite,da bode grob od solz rosan,saj jutri bo vsh mrtvih dan,vseh mrtvih dan!Solzite,molite!...In jaz?Ko misli vsakdo na svoje,koga, koga pa srce mojespominja se tačas?Vas zabljeni grobovi,kjer križ ne kamen ne stoji,ki niste venčani s cvetovi,kjer luč nobena ne brli.O, če nikdonocoj se vas ne spomni,pozabil ni vas pevec skromniin pa -- nebo!

Na nebo zvezde svtijo,na vasi fantje pojejo,pojo glasno, pojo lepo,pri srcu pa mi je hudo.

Kaj bi ne bilo jim hudo,kaj bi ne bilo jim je bridko,od doma se poslavljamo,na vojsko se odpravljajo.

Planine sončne, ve moj raj,jaz tudi ločim se sedaj;a Bog le ve, kaj ti pustim,a Bog le ve, kaj zdaj trpim.

Tu narod biva še krepak,tu biva narod -- poštenjak,ki svet ga še okužil ni,ki čas ga omehkužil ni.

Tu rod je moj, tu moj je kraj,tu živel rad bi vekomaj,ni kraja mi krasnejšega,ni ljudstva mi milejšega.

Kar sreče sem na svetu vžil,sem jo v mladosti cvetu pil,sem pil vrh sončnih jo višinplanine proste prosti sin.

In zdaj, planine, ve moj raj,od vas tja v tuji moram kraj;kako mi je pa to težko,le on tam gori ve samo.

Oj zbogom, domovinski svet,oj zbogom, ti planinski cvet,nebeški čuvaj te vladar,ne zabim te nikdar, nikdar!

Kraljestvo je moje prostrano,kje konec njegovih je mej?Počiti nikjer mi ni dano,od vekov drvim vse naprej!

Jaz videl sem zemlje vstvarjanje,in rojstvo nebeških svetov;zrl prvo njih divno migljanjein gledal razpad bom njihov.

Zemljana jaz slednjega štel sem,kar vek jih na vek je rodil,pri prvi zibelki bedel semin zadnjo bom krsto kropil.

Sezidal sem mesta, gradove,gradove in mesta podrl,neštete rodil sem rodove,rodove neštete sem strl.

Jaz gledal sem narodov roje,njih boj in njih bol in radost;zdaj boje in trude zrem tvoje,in tvojo sladkost in bridkost.

Kot duh na peruti mogočninevidno nad tabo hitimzdaj venec ti vjem poročni,a venec mrtvaški za njim.

S skrbmi razoravam ti čeloin sejem bridkosti v srce;spet zjasnim oko ne veselo,obrišem pekoče solze.

Zdaj cvetje zdaj trnje bodečeiz mojih ti vzraste poljan,popolne, neskaljene srečepod soncem ne včaka zemljan.

O, tudi moj novi oddelekpač raznih prinese darovin mnogo izteše zibelekin mnogo izkoplje grobov.

V delavnico sem zvojo zrl,ki bitij si rodil brez broja!Skrivnostno snuje roka tvoja:nikjer je stalne ni stvari,a prah noben se ne zgubi.V delavnico sem tvojo zrl,in videl vedno sem vrtenje,prelivajoče se življenje,prerojevanje,prenavljanje,iz bitja v bitje presnavljanje,a smrti nisem vzrl nikjer!Brezumni svet plakaje toži,ko pade cvet duhteči roži,ko iz med dragih mu katerduha okove v grob položi,češ: rodni brat mu je umrl!In -- smrti ni!V delavnico sem božjo zrl,tam prestvarjanje,a smrti nisem vzrl!...Začetnik moj, ki si me vstvaril,duha si iskro mi razžaril,v oklep prsteni jo zaprl -zakaj, veš ti! -Ko ilnato boš ječo strl,ne bom umrl!No duhu poženo peroti,ki jih iz dola solz in zmotrazvije na skrivnostno pot -kam? Tebi hitel bo naproti,da enkrat tvoj obraz bi zrl,da zrl bi sončnojasno lice,obraz ljubezni in resnice!...To prst pa prsti izročein svet ob noč pozabi kraj,krijoč ostanke te.In ni mi žal! Svet zabi naj!Ti ga ne zabiš!Za novo stvar moj prah porabiš -za kako? Jaz ne vem.ti sam si gospodar!A eno te prositi smem:iz praha vzgoji ti cvetico,podari logu pevko -- ptico,katerokoli vstvari stvar;kedor bi pa ko jaz na svetiimel čutiti in trpeti,med dvomi, zmotami viseti -človeka -- vstvariti nikar!

In ti si edini še tukaj ostal,oj ptiček, od trume vesele?In nič po krilatih ti sestrah ni žal,ki splule so v južne dežele?

Oh, vidim, ni mogla te bolna perutčez morje široko prenesti,strl sredi je poti jo lovec ti krut,pri bregu si moral obsesti.

Zapuščen, bolan zdaj na produ stojiš,perutco pobešaš krvavo,za družbo predrago sirota strmišv daljavo čez morsko planjavo.

Pač sanjaš o krajih, kjer sonce toplosestricam, družicam se smeje,kjer cvetje dišeče in sadje zlatovisi od citronove veje.

Moj ptiček, jaz dobro umejem bolest,ki vbogo srce ti razriva;pa pojdi z menoj kot tovariš mi zvestin skupaj bolesti nosiva.

Saj meni so tudi ti doli le prod,duh lepše, srečnejše mi sluti-kako jaz po njih omedlevam od tod,a strte so moje peruti!

Oj, zemlja širna, zemlja lepa,ti vsa si bila moja last;zdaj ozka kletka me zaklepa,ko vjel sem se v nesrečno past.

Ostrigli, oh, so mi peroti,da ni mi moči v sinji zrak,čez hrib in dol- gorje siroti -ne nosi več me vzlet krepak.

Ne nosi me log košati,kjer mnog prebiva zvest mi drug,ni moči v jeseni z bratis teh velikih trat na cvetni jug.

Z ognjenim jeklom umoriliso mi nebeško luč oči,da božjih čud v prirode kriliuživati mi moči ni.

Oko siroti oslepljenioko edino je -- spomin,a on ni vir tolažba meni,spomin mi vir je bolečin.

Za mano ure sončne sreče,pred mano groza temnih dni,krog mene stene večne ječe -pa naj spomin me veseli?!

Zdaj senčni gaj se v cvet odeva,oj senčni gaj, moj rijstni raj,glasno tam bratov zbor popeva,tu moj izgublja se vzdihljaj.

Z družico drug tam prosto leta,izbral si gosto je drevo,in drobno gnezdo skrbno spleta,da spal bi nežni rod mahko.

A meni svet je ves odcvetel,zaprt in slep sem samotar,nikar ne bodem gnezda pletel,gojil mladičev nikedar.

Mrje mi v ječi srce vbogo,brezcvetna gine mi mladost,...pač mnogo vzeli ste mi, mnogo,ko zlato vzeli ste prostost.

A enega mi vzeli niste,pa mi ne vzamete nikdar:to pesmi so srebrnočiste,to je glasov nebeški dar.

Samotno v kletki bom prepeval,dokler ne poči to srce;vam dušo mrzlo bom ogreval,in sebi bom gladil gorje!

Z višave zelene je cerkvica belaprijazno v dolinski odsevala cvet;gor romarjev četa je mnoga hitelapo mir, po tolažbo, ki nima ju svet.A cerkvice ni več! Zidovi posuti,brezbožniki, oh, so razdrli jih kruti;zvonika ni zreti, ni čutil zvonov,ne petja ne verne molitve glasovi.Darilca, darov in darilnikov ni,svetilnikov več in kropilnikov ni:žare ji le luči na nebu goreče,krope jo megle izpod neba roseče,že trn in osat je prerasek razpad,po skalah tam plazi se pisani grad,in potnika groza obhaja,ko vidi strupenega zmaja.A meni kaj tožnost objema srce,ko cerkve spominja se vrhu gore,kaj solza v oko mi prihaja?...Svetišče najlepše je tvoje srce,prostora ni ondi za zlate malike,se zidale so ga najvišje roke,naslikale notri nadzemeljske slike.Brezmejno ko Bog je svetišče srca,skrivnostno kot on je, kdo pač proume ga?Vesoljno neskončnost zemlje in nebaz ljubeznijo sveto in živo obsega!Stotisoč svetil na zvezdišču gori,stotisič čutil v tem svetišču plamti,ob luči so večni prižgana,ni nična svetloba jim dana.Ne svetega nič še ni prišlo v ta hram,duhovi le blagi kraljujejo tam,in božji krilatec svetišču od pragaodganja sovraga! -Jaz tukaj na pragu kot romar stojim,rad v tvoje svetišče upiram očesa,in groza skrivnostne srce mi potresa,v lepoto čarobno zamaknjen strmim.Ko zrem v svetišče nadzemeljsko to,srce mi neskončno je polno takoko zrl bi v odprta nebesa.In vendar -- kaj sili mi vedno v spominposuto svetišče na vrhu višin?Kaj tožnost srce mi pokriva,kaj solza oko mi zaliva?...

Le zeleni, senčni gaj,duhti nad menoj;jaz kot list uvel sedajmrjem pod teboj.

Kaj ti, drobni ptiček, dem:le veselo poj!Poj, četudi jaz sem nem,stari znanec tvoj!

Ti lahko imaš srce,in lahko perut,nič ne veš, kaj je gorje,kaj obup je ljut.

Radostno, krepko žgolišvrh zelenih vej,vedno v cvetju le živiš,srečen si vselej.

Ko si v južni zletel raj,bil je gaj zelen,ko priplaval si nazaj,spet je pomlajen.

Meniš pač, da lanski listdom ti spleta še,in da jaz sem vedno tist,ko zdaj leta še?

Ti ne veš, da zimski čascvet je naš umrl,ne, da je življenja mrazto srce mi strl.

Toda, ptiček, kaj zato,če umiram jaz?Ka, če cvetje prelepovzel je zimski mraz?

Glej, zelen je znova gaj,sončno je nebo,zemlja cvete kot nekdajživo in lepo.

Le skoz jasni zrak, moj ptič,pa skoz senčni gaj,kaj bi motil te listič,suh in mrtev zdaj?

Kaj ti mari, če molčistari znanec tvoj?Srečen bodi, ptiček, ti,in veselo poj!

Gorje mu, ki v nesreči biva sam,a srečen ni, kdor srečo uživa sam!Imaš li, brate, mnogo od nebes,od bratov ne odvračaj mi očesi!Duh plemeniti sam bo nosil boli,a sreče vžival sam ne bo nikoli.Odpri srce, odpri roke,otiraj bratovske solze,sirota olajšuj gorje.Kedor pa srečo vživa samnaj še solze preliva sam!

Zakrivljeno palico v roki,za trakom pa šopek cvetic,ko kralj po planini visokipohajam za tropom ovčic.

Saj tukaj na sončni višavile sam sem, le sam gospodar,živejem po pameti zdravi,za muhe mi ljudske ni mar.

Nikomur tu nisem na poti,na poti ni meni nikdo;kdo čisto veselje mi moti,kdo moti življenje mirno?

Nikdar ne zmrači se mi čelo,nikdar ne stemne se oči,in pojem in ukam veselo,da z gore v goro se glasi.

Naj drugi okoli po svetisi iščejo slave, blaga,jaz hočem na gori živeti,tu sreča, tu mir je doma.

Za čredico krotko popevalbom pesemce svoje sladke,dolincem glasno razodeval,kar polni mi srečno srce.

Ne, palice svoje ovčarskeza žezlo kraljevo ne dam,in rajši ko krone cesarskecvetice na glavi imam!

Nikar, nikar se me ne boj,nedolžni, nežni angel moj,le semkaj k meni sedi,oko voko mi gledi!

Pogled ti čist, oko mirno,v njem seva celo ti nebo,in meni v njem leskečeodsev že davne sreče.

Budi spomine mi krasnih dni,ko bil sem še kot si zdaj ti,spominja me na mladostibrez toge, brez bridkosti.

Spominja me čarobnih let,ko bil je v cvetju ves mi svetenako vrtu v maji,ko živel sem ko v raju.

Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj,ne smem, ne morem vanj nazaj,zaklenjena so vrata,proč, proč je doba zlata.

Pa če zaprt je sreče raj,da gledam vanj, se zdi mi, vsaj,ko v tvoja zrem očesa,odprta v njih nebesa.

Srce se v prsih mi topizamaknjeno v nekdanje dni,v presrečno dobo cveta-o zlata, zlata leta!

Sinoči je pelako slavček ljubo,zakaj pa je danesrosno nje oko?

Sinoči cvetoča,rudeča ko kri,zakaj pa ji danesobrazek bledi?

Imela je vrtec,oj vrtec krasan,ko davi je vstala,bil cvet je obran.

Oh, cvetje je rahlo,čez noč se ospe;a žal je še menipo njem, o dekle!

Tja doli po poljupa stopa nekdo,on cvet je potrgal,zdaj -- uka glasno!

Drevo, rastoče v vinskem bregulepo zeleno v belem snegu,oj drago oljkovo drevo,pozdravljam te srečno, srečno!Ko travnat otok v puščaviprijazno tukaj zeleniš;vojak ponosen se mi zdiš,stoječ po bitvi na planjavi:le njega bojni grom ni strl,tovariše je vse podrl.Čemu je tebi smrtna silaživljenja moč in kras pustila?Da živ nagrobni spomenikiz mrtvih tal štrliš navpik?Nikakor! Marveč to zelenjeoznanja novo nam življenje,ko spet se bo pomladil svet,ko nov razvil se bo nam svet.Na te iz golih tam grmičevzaletava roj nam zvestih ptičevin glasno v vejah žvrgoli,meneč, da meneč da svet se že mladi.In oj, kako mudi radona tebi moje se oko! -Prijazno oljkovo drevo,pomnik nekdanjih dni cvetočih,prerok kasnejših dni bodočih,pozdravljam te,proslajvljam te!Ti v rane vlivaš nam zdravila,svetostna nam rodiš mazila,oživljaš nam telesno moč,preganjaš z lučjo temno noč.Proslavljam te! -Miru podoba ljuba tiljudem si že iz davnih dni.Naš rod se je ves bil pokvaril,in modri Bog se je kesal,da je človeško bitje ustvaril.Zato pa vse ljkudi končalv pregroznem, splošnem je potopu,zanesel malemu le tropu.Ves rešen človeški rodtedaje en sam je nosil brod;kdo ve, če ta ubeži pokopu?Nad njim mračno, temno nebo,in krog in krog brezdanja voda,a rešnega nikjer proda -strašno, strašno!Kdaj ta brezbrežna voda splahne?Kdaj srd neba se upokoji?Mar Bog na veke se jezi?O ne! Dih božjo toploto dahnein voda gine, pada, sahne,kakor pred soncem sneg kopni.In glej, iz vode se sušečedrevo priraste zeleneče,golobček bel se nanj spusti,na drevu kljuva, kljuva, pika,in ko z drevesa odleti,v redčem kljunu zelenimu oljkova mladika.Kako je pač vladar vesel,goloba z vejico sprejel!To vejo z oljčnega drevesaso od človeškega roduposlala v blažena nebesav poroštvo sprave in miru. -Miru simbol si tudi nam!Glej, prišla je oljčna je nedelja,in polne srčnega veseljavrvijo trume v božji hram.Odrasle zreš in otročiče,noseče oljkove snopiče,če ne, mladike oljčne vsaj,svetišče zdi se oljkov gaj.Skozi okno sonce božje lijev ta gaj svoj zlati žar z nebes,a bolj še sreče sonce sijeotrokom z lic in iz očesskozi senco oljkovih peres.Pristopi starček sivolasin blagoslov nebeški kličenjegov srčno moleči glasna oljčne veje in snopiče.O, naj te oljke, kjer bi bile,bi blagoslov in mir delile!Da, oljkove mladike temir bodo in blagost rodile,ko hiše, vrte in poljeblagoslavljale pokrope.Glej pokropljeno njivo trato,kako razvija mi se kras!Kako se ziblje žito zlato,kako je poln pšenični klas,pod srp že sili, sili v pas -in drevje to -- kako bogato!O srečni kmetje, srečna vas!Pa oh, -- kaj se temni nebo?Pod njm se megle temnosivevale čez vrte, trate, njive,grmeč grozno, preteč strašno.Pred seselsko kočico klečeotroci, starčki in žene,z boječim, solznatim očesomk oblačnim, mračnim zro nebesomglasno ihteč,k Bogu moleč.A hiše skrbni gospodarmladike oljkove sežiga,da umiril grozni bi vihar:in sveti dim se k nebu dviga,in glej, preteči prej oblakna polja ulije dež krotak. -O, da bi ti, mladika mila,nevihto tudi utolažila,ki burno hruje med ljudmi,ki v srcu strastno na besni,da meni bi vsaj bi jo umirila!Srce mi pravi, da jo boš,če prej ne, ko me boš kropila!Pred duhom vidim nizko sobo,a v sobi bledo sveč svetlobo;med svečami pa spava mož,bled mož, ogrnjen s plaščem črnim,ki s trakom je našit srebrni;on trdno spi, nevzdramno spi,strudila ga je težka hoja.Moža pa množica ljudiz mladiko oljkovo kropi,želeč mu večnega pokoja.Oj, bratje, ko se to zgodi,tedaj končava pot bo mojain konec bo težav in boja,tedaj potihne za vsekdarsrca mi in sveta vihar!