Pesmi (Simon Jenko)

Dvigni se! ukàz mi reče.Srce pade mi v oblastiSilne, prej neznane strasti,Ki ko živi ogenj peče.

Čut se zlije mi v besede. --Preč so črne bolečíne,Strast občutkov divjih mine,Jasen mir se v prsi vsede.

Moja pesem bo nosílaTvojo hvalo križem svet,'Z ust mladenčev se glasílaBo še v času poznih let.

Iz solzá, ki so veséleMi rosíle moj obraz,Rože bodo razcvetéle,Ko spet pride cvetja čas.

Iz solzá, ki so otožneZalivále mi okó,Pa vijólice pobóžnePómlad obrodíla bo.

Kaj ptici je, da žalostnoV grmovji žvrgoléva,Zakaj več pesmi, kakor prej,Veselih ne prepéva?

Zakaj po nebu zvézdiceTak žalostno brlíjo,I več takó, kakor so prej,Veselo ne bliščíjo?

Saj ptica speva v eno mér,Ko nekdaj je, veselo,Nebó od zvezdic še bliščí,Ko nekdaj je bliščélo.

Vse tako je, kakor popréj,Bliščéče i vesélo ;Le ti srcé, le ti srcé,Le ti si mi zbolélo!

Da te ljubim, ti je znano,Da me ljubiš, davno vem ;Kaj ogíbaš se pred máno,Odgovarjaš le očém?

Pusti strah i moja bodi,V dar srcé ti podelím ;Bog nebeški sam naj sodi,Kaj poklonil sem ti ž njim!

Glásno si pévala,Strune ubírala,Nisi pač míslila,Da sem te čul.

Blizu pri durih bil,Tvoje sem glase pil,Ž njimi srce pojíl,Vbogo srcé.

Kljuko prijémala,Skor jo pritísnila,Pa si ni upalaRoka mojà.

Solza je pádala,Lice namákala,Nisi je vídila,Lite zastonj.

Brez željé, brez nadeTekli so mi dnevi,En pogled od tebeDoletí me v revi.

Ko se me polástilRajski je občutek,Čisto me prestvárilEden je trenutek.

Roka v roko segaSrce k srcu sili,Novo moč življenjaČutim v vsakej žili.

Nova moč življenjaUde mi pretrésa,Kak je lepa zemlja,Moja zdaj nebésa!

I srce, ti se ne zbudíš!I jezik, ti ne govoríš!Zdaj klije tebi dvojni cvet,Pomladi cvet, čas mladih let.

Poglej, obrni se okrog,Zelena gora, živ je log;Povsodi pomladanjski cvetVesoljni v svate vabi svet.

Podaj mi ljubica rokó,Pod milo pojdeva nebó,Kjer njiva zopet zelení,Nad njo skrjanec žvrgolí.

Al spet si tukaj, znanec moj?Le dvigni se, na glas zapoj ;Ljubezni glas, veselja klicNaznanja príhod naj cvetíc!

Póstelja postlanaMene premaguje,Glava je zaspana,Srce pa mi čuje.

Srce moje čuje,Ko ves svet že spava,Tebe obiskuje,I v veselji plava.

Ko v veselji plava,Misli pesmi zlate,Tebi jih podava,Ki jih dela zá-te.

Ki jih delam zá-te,Ko ljudjé vsi spijo,Dal jih bom med brate,Da te razglasíjo.

Naj te razglasíjoPo vsi domovini,Koderkol' živíjoMajke Slave sini.

Ko mesec svetlóBo spet posijál,Od ljube slovóJaz bodem jemál.

Naj njene očíV solzàh se topé ;Pomagati ní,Če poka srcé.

Poglej jih goré,Čez njé gre moj pot,O daleč čez njé,Predaleč od tod.

Ne vprašaj, zakajMi tu ní strpét' ;Ne vprašaj, kedájSe snideva spet.

Mogoče kedàj,Mogoče nikdár ;Le roko podàj,I - Bog te obvar'!

Temán oblak izza goréPrivlekel se je nad poljé,Nad póljem v srédi je obstál,Nebó je čez i čez obdál.

To ní oblak izza goré,To tudí ní ravnó poljé ;To misel le je žalostnaNa sredi srca mojega.

Zapoj mi ptičica glasnó,Zapoj mi pesem žalostno,Ki bo mi v srce ségala,Občutkom se prilégala.

Po travnicih sprehajam se,Prelepe trgam rožice ;Oj rožice dišé lepó,Al zá-me duha nimajo.

Ljudjé krog mene se vrsté,Se smejajo, se veselé ;Moj duh temán je i molčí,Nikomur nič ne govorí.

Star sedemnajst še komaj letZaničeval že ves sem svet,I vem, da v srečo to mi ní,Pa mi srcé tako velí.

Pesem, pojdi miloglasnaV noči plavaj tje do njé,Ko jo zvezde, luna jasnaS spanja mirnega budé.

Ko zamišljena si paseS čuti sladkimi srcé,Pesem, tvoje žale glaseNaj nje usta ponové!

Ko moje pesmi tiskanePo belem svetu bodo šle,Nekteri mož jih bo izbral,I dragi svoji v dar podal.Ko tvoj v Ljubljano pride mož,Tud ti dobila ene boš,V rudeče usnje vezaneI zlatom bodo rezane.O beri jih, preberi vse,Saj tebi so napisane.

Kdor vprašal bo, čegavo čast li pojem,Zastonj bo vprašal po imenu tvojem ;Očitno ga izreči nisem smel,Skrivaj povedati ga nisem tel.

Skopal sem globoko jamo,Kakor, kadar je pokop,Kadar črni zemlji damoVelo truplo v tihi grob.

Vso ljubezen sem nekdanjoV jamo djal s spominom ran,Kamen sem zavalil ná-njo,Da je ne pustí na dan.

Al o polnoči gomileMrtvim truplom se odpró,Močne ure čudne sileIz grobóv jih priženó.

Noč življenje v ude zlije,Gíbanje zbudí teles ;Bleda luna tiho sije,Gleda mrtvih živi ples.

I tako se meni časiKamen s srca odvalí,Ter iz groba se oglasiSreča mi nekdanjih dni.

Vstanejo nekdanje sanjeI spomin skelečih ran ;Moč ljubezni se nekdanjeSpet prikaže mi na dan.

Slabo sveča je brléla,Zunaj dež je curkom líl,Skupaj mídva sva sedéla,Nama lep večer je bil.

Sladki smehi iz očésaMed solzámi govoré,Telo se drží telesa,Usta pa se ust držé.

Zunaj je nevihta vila,Dež na okno je kropíl,Midva pa sva se ljubíla,Lep večér je nama bil.

Mirno desno si mi dala,Z levo brísala solzé,Žalostno se nasmehljala,Rekla si besede té:

"Če ti mar ni več za mene,Saj ti rada odpustím,Pojdi, če te srce žene,Saj nazaj te ne držím."

Vem, da si mi odpustila,Jaz odpustil si ne bom,Kar takrat si govorila,Jaz odpustil si ne bom.

Zdrava bodi, zdrava bodi,Zdrava bodi vekoméj!Tak neumni jezik blodi,Noga nese me naprej.

Ali srce se ustavlja,Vse drugače govorí,Le prisego še ponavlja,Ne odreči mi velí.

Davno žal je nogam djanja,Žal jeziku besedí;Srce vedno le priganja,Ponoviti blage dní.

Trgal rože sem rudeče,Tebi venec iž njih vil,Bodlo trnje me bodeče,Roko sem s krvjó rosíl.

S tvojega obličja lileRadost žive so očí,Pa srcé so mi ranile,Ko pušica, ki letí.

Jenjale so bolečíneKi jih trnje obudí;Rana v srcu pa ne mine,Vedno huje krvaví.

"Dokler zvezd bo zlata čedaRazsvetljála božji dom,Stala moja bo beseda:Tvoja sem i tvoja bom."

Zvezde v daljo se ozríte,I poglejte v nje srcé,Zvésto meni oznaníte,Ali res bije še za mé?

Zvezde pa se za oblakomMojim skrívajo očém;Gledam, vprašam jih i čakam,Al odgovora ne zvém.

V ljubem si ostala kraji,Jaz pa šel sem daleč preč;Morebiti sreča najiOh, ne združi nikdar več!

Ves čas, kar si mi odvzeta,Štejem ure, štejem dni;'Z ur so mesci, 'z dní so leta,Mescev, let pa konca ní!

Pomlad se na zemljo vrne,Petje slavcev se zbudí,V cvetje zemlja se zagrne;Za-me pa pomladi ní!

Zemlja se zagrne v tmine,Glava težka mi zaspí,Duh čez hribe i dolineNa perutih k teb' letí.

Teb' v naročje glavo trudnoDenem, gledam ti v obraz;Ti pa smeješ se priljudno,Ko si se nekdanji čas.

Poljubljávaš mlado lice,K srcu nosiš mi rokó,Brišeš rádostne solzíce,Ki mi iz očí tekó.

"Glej jih zvezde, kak bleščíjo,K' izza gór se dvígajo,O ljubezni govoríjo,Rádostne si mígajo."

O tačàs so res bliščéle,Njih prijazni svit je preč;Ko tačàs, takó veseleNíkdar mi ne bodo več.

Mrzle z dalje mi brlíjo,Brez občutka mígajo;Zvezde nič ne govoríjo,Zvezde nič ne čútijo!

Tak si lepa, kakor zora,Ko pripelje beli dan,Da zbudi zelena goraSe iz težkih nočnih sanj.

Da glavé dviguje cvetjeIn obrača v njo očí;Da po vejah glasno petjeO ljubezni zadoní.

Draga! bodi zora meni,Oznanjúj mi lepši čas;Žalost mi iz prs odženi,Zbudi v ustih pesmi glas!

Čas vrtí se neprestano,Seka rane i zdraví;Meni pa nekdanjo ranoVsak dan zopet ponoví.

V teku, ki tekó ga leta,Ti se premenila bošV modro ženo iz dekleta,Jaz bom iz mladenča mož.

Srce bo se umirílo,Zginil čas bo sladkih sanj;Nič ne bo se ohranílo,Neg solzé v spominu nánj.

Prosim te, tujka ljubeznjiva,V mé ne vpiraj temnih očí,Da se ljubezen nepremagljívaV mojem srcu ne obudí.

V njem že nosim ljubezen vérno,Spremlja me zmerom i povsod;Davno z udanostjo neizmérnoLjubim naš slovanski rod.

Lepa tujka, kakó boš čutílaTi udanost vérno z menoj,Reci, kakó boš ti ljubilaNarod moj neizmérno z menoj?

Čez kratkih mescev petSva videla se spet;Pobesil jaz očí,V stran gledala si ti.

I skor da bi se smehPolotil bil obeh,Ker razuméla sva,Kaj mísliva obá.

Za té, za mé najbolje bo,Devíca ljubeznjíva,Da se pozabi, kar je b'lo,Za vselej se pustíva.

Kaj ti ljubezen moja če,Ki meni je igrača,Ki, ko pod nébesom meglé,Po vetru se obrača.

Jaz tak živím le tje v en dan,Ne vprašam, kaj me čaka;Ti si želíš pokojen stanI skrbnega možaka.

Ne upaj srca prerodít',Ne v jarem ga upreči;Oh, ljuba, to ne more bit',Z menoj ne gre se k sreči!

Kar mora bit', naj se zgodí,Vsak svojo pot hodíva,Na levo jaz, na desno tí,Kar b'lo je, pozabíva!

Trudil sem se i prevdarjal,Stiskal i grizljàl peró,Sem premišljal i se vkvarjal,Da zapisal bi vrstó.

I ko res sem jo zapisal,Ter prebral potem jo spet,Jezen koj sem jo izbrisal,Bil na tem sem, ko popred.

Preč zagnal sem vso pisavo,K nji naravnost se podál,I za čut besedo pravoIz očí sem njenih bral.

Daj mi sladki up nazaj!Moj edín tovarš je bil,Ž njim v nesreči sem sladílDní prihodnje vsaj.

Ko pa tebe sem spoznal,V tebi spolnjene željéMislilo si je srcé --Preč sem up zagnal.

Kmalu šla si ti za njim. --Ko polomljeno drevó,Ki zeleno več ne bo,Žalosten stojím.

Daj mi sladki up nazaj!Mnogo še ne štejem let,Kaj brez njega čem počet'?Reci, dekle, kaj?

Ljúbica, pojd' z menój,Lepa je noč nocój,Bova svat'vála.Luna naj bode miPriča molčéča,K plesu naj gode miVoda šuméča,Zvezde pa zlátePridejo v svate;Nič se nikár ne boj,Pojdi le pojd' z menój!

Kadar mene se spominjaš,Vem, da časi me preklinjaš;Sed puella, quaestio est:Kdo je kriv, al ti al jest?

Ko zvestost sva prisegála,Jaz legal sem, ti legála;Sed puella, quaestio est:Kdo goljfan je, ti al jest.

Res vtegnilo morebitiŽal komu bi enkrat biti;Sed puella, quaestio est:Kdo bo to, al ti al jest?

Kadar bom pred sodnjim stolom stal,Upam, da me Bog ne bo pogubil;Sámo, če mi bo odvezo dal,Da sem tebe tak neumno ljubil.

Dekle, če si rodoljuba,Pusti druge, ljubi mene,In uzroke mi poslušaj,Ter zapomni, kar ti rečem:V prsih nosim srce prazno,Nič na svetu me ne mika,I ker tak sem, ni mi dano,Da bi pela pevska žila;Če pa ti mi kri razgreješ,Led otajaš okol srca,Vsaka misel mi bo pesem,Vsaka pesem bo izvrstna.I ko vkup bo cela knjiga,Koj jo pošljem do Ljubljane,Do bukvarja, da jo tiskaI razpošlje na vse kraje.Hvalo pele mi Novice,Hvalo pel mi bode Glasnik,Bo dokazal, da sem s knjigoNaše slovstvo obogatil.

Táko pojde čast imenaMojega po vsi deželi,Zraven slava bo donelaMed Slovenci tudi tebi.Torej dekle, brž pokaži,Da te rodoljubje ženeNaše slovstvo obogátit' --Pusti druge, ljubi mene!

Vse misli, ki v prsih sem skritePred drugimi nosil ljudmí,Vse tebi so davno očite,Ne ena neznana ti ní;I vendar, zakaj me ne ljubiš?

Vse trude, skrbí, hrepenenje,Saj nisem nosil jih za sé;Posvetil tebi sem življenje,Poklonil sem tebi srcé;I vendar, zakaj me ne ljubiš?

Premisli nočí prebujene,I žalostne dneve preštej,I sôlze za té porojenePremisli jih vse, i povej,Povej mi, zakaj me ne ljubiš?

Za rane, za žalost obilo,Za dní, ki mi temni tekó,Za ves moj pekèl mi v plačiloIzpolni vsaj zadnjo željó:Povej mi, zakaj me ne ljubiš?

Vstala je naravaTer se giblje živa;Znane čute kaže,Kar nebo pokriva.

I srcé umejeČudne govorice,Ki jih govorijoZvezde i cvetice.

Kamenje budí seIn občutke mojeZ mano čuti, z manoGlasne pesmi poje.

Roži mlado liceZarudí ko zarja,Fantu njeno listjeTiho spregovarja:

Denes tvoja ljubaBo se poročíla,Mene pa v rumenihKíticah nosíla.

Ko ljubezni paloBode zagrinjalo,Moje zadnje perjeBo na tleh ležalo.

"Naj vso svojo siloBurja ná-me žene,Vendar vsako pómladVeje so zelene;

Ali črv pod kožo,Ki redí se z mano,On za smrt gotovoVsekal mi je rano."

Tak v večernem mrakuMehka lipa plaka,Trdi hrast se smeje,I nje pada čaka.

Siv oblak po nebuZ vetrom dalje plava,Plava v lepe kraje,Kjer se vije Sava.

Tam se nad goramiNašim' bo ustavil,V zlato se oblekoZárjino opravil.

I ko njo bo videl,Ko po vrtu hodi,Mi jo bo pozdravil:Draga, zdrava bodi!

Pri zeleni miziMoški ino ženske,Drúščina gospodeBila je slovenske.

Z druščino možakovGospodíčne zaleV našem so jezíkuGladko vse kramljale.

Ves zavzet sem gledal,Čudu sem se čudil,Da iz sanj ležnjívihKvišku sem se zbudil.

Ko je sonce vstalo,Dájal sem mu hvalo,Da na oknu rožeMi je obsijálo.

Sonce mi je reklo:"Tebe, rož ni bilo,Ko mogočno z nebáZemlji sem svetílo.

Ti ko rosa zgineš,Jaz pa bom ostalo,Grob ti obseválo;Revež, hrani hvalo!"

Zêlen mah obraščazrušene zidove,Veter skoznje dihaŽalostne glasove.

Pôvej, razvalina,V solncu zatemnéla!Kaj je moč človeška,Kaj so njena dela?

In življenje naše,ki tak hitro teče,ál so same sanje?-- Sanje -- jek mi reče.

Mlad junák po poljiS težkim srcem hodi,Zvestega konjičaNa povôdcu vodi.

"Pasi spet se mírnoTravo jej zelêno;Trud i boj i rane,Vse je izgubljêno!

Zlómljena je sablja,Bratje pokopáni,Kar jih je ostalo,Tujcem so podáni!"

Ko zaspal bom v smrti,Ne kopljite jame,Kjer vrsté se križi;Tam ni mesta zá-me.

Na visoki TatriJamo izkopljíte,Tri drevesa svetaNá-njo zasadíte.

Tam moj duh bo gledalNa vse štiri stráni,Dokler bela zoraDneva ne oznani.

Mlade hčere truploČrna jama krije;Poleg jame matiBridke solze lije.

Kar oko doseže,Smeje se narava,Pomlad po grobovihCvetje razsipava.

V joku svojo zguboČlovek Bogu toži;Slavec, drobni slavecPa vesele kroži.

Rosa, hladna rosaKámenje močila,Luna, bleda lunaNá-nje je svetíla.

Čudno govorícoKámenje ogláša,Piš večérne sapeK meni jo donáša:

"Tod gredé stopilaJe devíca ná-me!"""Ná-me tudi, ná-me!""Glásov sto povzáme.

O večernej uriStal sem poleg Save,Drla z glasnim šumomJe z višáv v nižave.

"Mladi fant iz zdraveIz straní gorate,Grem na južne kraje,Grem med tvoje brate."

Tak šumečim glasomBistri val mi pravi.Dam mu poročilo:"Srčno jih pozdravi!"

Med borovjem temnimMlada breza rase,V lastnem svetu tujaStoji sama zá-se.

Tuja dolga letaRaste sredi lesa,Vetra moč jo maje,Listje jej otresa.

Veter nosi listjeSestram v daljne kraje,Tam jim o samiciSporočila daje.

"Južen veter diše,Beli sneg se taja,Mene pa ljubezenZmágavna navdaja.

Pomlad naju kliče,Duša ljubeznjiva,Zdaj-le se radujva,Zdaj-le se ljubiva!"

I ne dá se dvakratLjubica poprôsit',Koj vrabulja z vrabcemGnjezdo začne nôsit'.

Leži polje rávno,V polji rože krasne;Dvíga se skrjánec,Poje pesmi glásne.

Pesem glasna stresaPísane glavíce,Sestra k sestri stiskaZarudélo lice.

Šepetánje tájnoNosi zrak čez njívo,Sluhu nerazúmno,Srcú razumljívo.

Zida drobna mravljaVarno si mravljiše,Dan na dan ukvarjaSe za blagor hiše.

Dolgo pot nastopi,Sto pedí od doma,Z blagom obloženaSpet domú priroma.

Gnjezdo svoje staviOrel na višine,Svet s perutjo meriČez vrhé, globine.

Log za log se skriva,Ladja dalje plava.Duša ljubeznjiva,Bodi stokrat zdrava!

Donava mogočnaNosi ladjo mojo,Moje srce vročePa ljubezen svojo.

I mogočna rekaNikdar ne usahne,Pa ljubezen mojaNikdar ne omahne.

"Kadar mlado letoPride z novim cvetjem,Zopet prideš slavecPraznovat ga s petjem;

Kake nove pesmiNam prineseš v gaje?"Drobni tič odgovorDal mi je skakljáje:

Z mladim cvetom prideCvetje, kakor lani,Jaz pa vam prinesemPetje, kakor lani.

Zarja dan pripelje,Dan darove razneSaboj nam prineseTužne i prijazne.

Žalosti se znébi,Predno dan ugasne,Al spomín ohraniNa trenutke jasne!

To vodilo zlatoZa življenje kratkoKožo ti ohraniDolgo časa gladko.

Ves dan je pri oknuLjubica čakála,Da je bleda lunaMirno posijala.

"Zunaj mesta z drugoLjubico je hodil,Jo po ravnem poljiJe za roko vodil."

Tako reče luna,Za oblak se skrije,Da solzíc ne vidi,Ki jih dekle lije.

Naj čuje zemlja i nebó,Kar dens pobratimi pojó!Naj se od ust do ust razlega,Kar tu med nami vsak prisega:Da srce zvesto, kakor zdaj,Ostalo bode vekomaj.

I ko ločitve pride čas,Na razne poti žene nas;Tu ná! pobratim roko mojo,Ti mi podaj desnico svojo,Da srce zvesto, kakor zdaj,Ostalo bode vekomaj.

Beseda dana, vez veljá,Ne zemlje moč, ne moč nebá,

I ne peklà ognjena silaVezí ne bode razrušila,Saj srca zvesta, kakor zdaj,Ostala bodo vekomaj.

Bridka žalost me prešine,Ko se spomnim domovine,Vsemu svetu nepoznane,Od nikogar spoštovane.

V zlatih črkah v zgodoviniSe beró narodov čini;Le od našega ni glasaS prejšnjega ne zdanj'ga časa.

Kdo spominja se nekdanjihV revni zemlji pokopanih?Tiho bori vnuk korakaČez grob borega očaka.

I ko ura nam odbije,Črna zemlja nas pokrije;Kdo bo še po nas poprašal?Kdo se z nami bo ponašal?

Kako rod za rodom gine,To povest je domovine,Vsemu svetu nepoznane,Od nikogar spoštovane.

Kje nek' zemlja grobe krije,Kjer junaci domačijeMirno smrtno spanje spé?Nihče li ne zna za njé?

Rad na tvojo, hrabri Samo!Črno bi pokleknil jamo,Prst poljubil, ki pod njóHrabro ti leži teló.

Tam klečé nad tvojo rakoSebi bi ljubezen tako,Kakoršno si ti gojíl,Rad v želeče srce vlil.

V pesmih glas bi svoj povzdignil,Ž njim Slovene bi navdihnil;Tvojo vrednost rod spoznal,Tebe vreden bi postal.

Buči, morje adrijansko!Bilo nekdaj si slovansko,Ko po tebi hrastov brodVozil je slovanski rod.

Ko ob tebi mesta belaNaših dedov so cvetela,Ko so jadra njih vojské,So nosila njih imé.

Molči, morje! kam si djalo,Al si ladje pokopalo,Jih razbilo ob pečí,Da jih videti več ni?

Ní jih morje potopilo,Ní jih ob pečí razbilo;Da jih videti ní več,Tega kriv je tuji meč.

Mogočno se dvígajo naše góre,Ozírajo se na cvetoče poljé,Pošíljajo toke mu bistrih vodá;Navzdól se podvízajo hčere gorá,Pozdrávljajo rod, ki se dviga na dan,I last imenuje goró ino plan,Pozdrávljajo ga, na uhó mu bobné:"Naj volja tak krepka, ko tvoje goré,Naj moč ti bo taka, ko tvojih je rek,Ki trgajo jéz, i potrésajo breg;Al mirno ponôsno srce naj ti bo,Ko tvoje spomladi poljé je cvetnó!"

Ti, ki si ustvarilNas ko listja, trave,Pol svetá podarilSinom majke Slave,Čuj nas večni Bog!Tvoji smo sinovi,Dela blagosloviNaših slabih rok,Vsmili se sirot,Oče! z nami bodi,Kaži pravo pot,Ki do sreče vodi;Ti nam daj kreposti,Da, kar sklene um,V djanji naš pogumSkaže brez slabosti!

Naprej zastava slave,Na boj junaška krí!Za blagost očetnjaveNaj puška govorí!

Z orožjem i desnicoNesemu vragu grom,Zapisat v krí pravico,Ki terja jo naš dom.

Draga mati je prosila,Roke okol vrata vila,Plákala je moja mila;Tu ostani ljubi moj!

Z Bogom mati, ljub'ca zdrava!Mati mi je očetnjava,Ljub'ca moja čast i slava,Hajd'mo, hajd'mo zá-nje v boj!

Na strmo višavo,Na goro jaz grem,Pogledat v daljavoProt južnim straném.

Kjer reke so zdrave,I bele cesté,Cvetoče planjave,Pa čvrsti ljudjé.

Pozdravljeno bodiSorško poljé,Kjer moji očaciV grobih ležé;

Kjer zibel je mojaStala nekdàj,Kjer rojstna stojí šeHiša mi zdaj.

Triglava visokoSnežno glavóŠe v sinji daljaviVidi okó;

Še Sava grmečaV strugi šumí,Ko leta nekdanjaLiže pečí.

Al sem ti še znanec,Sorško polje?Ker dolgo se nisvaVidela že;

I jaz sem premenilMisli, obraz,Kar naju ločilaKraj sta i čas.

Ti gora, kljubvaš starosti stoletni,Na tebi ne pozná se časa ost;Ko vrne se na zemljo čas prijetni,Nekdanjo zlije čez-te spet mladost.

Cvetoča gledala si ti narode,Cvetoča videla njih rast i pad;Čutila nisi ti močí osode,Še zdaj ko nekdaj ti obraz je mlad.

Ko jaz v gomili črni bom počival,I zelen mah poraste nad menój,Veselih časov srečo bo užival,Imel bo jasne dneve narod moj.

Takrat v cvetoči zopet ti opraviPozdrávljala boš pomladanji svet,Takrat moj narod, gora! mi pozdravi,Nov rod ponosnih sinov i deklét!

Ko bodo v grob me djali,Sto let bom tiho spal,Da več ne bodo znali,Kje križec moj je stal;

Da kar živelo z manoNekdanje jih je dní,V deželo vsi neznanoPočivat bodo šli.

Takrat mi zaigraloSrcé bo živo spet,Z orjaško silo gnaloNazáj me bo na svet.

Po dragi domoviniOgledovat bom šel,Ko sinov naših sini,Nov rod bo v nji cvetel.

Bom gledal, al spolnileŽeljé so se mi v tem,Al mirno v dnu gomileNaprej počívat' smem?

Sava znad pečineGoni bele pene,Pere stare stene,I hití v doline.

Kakor moč neznana,Ki valove žene,V daljo sili meneŽelja neprestana.

Šel bi čez planjave,Šel bi čez višine,Da me žalost mineI srcá težave!

Močí, močí mi daj moj Bog!Da, ko napade me obup,Ne vklonim silam se nadlog,Jim stanovitnost stavim vkljub.

Močí, močí mi daj moj Bog!Tak krepke kakor zid gorá,Da, če se ruši svet okrog,Propast me najde še možá!

Bog vam odpusti,Modri možjé,Vaše nauke,Moje gorjé!

Vaši modrostiTrap sem verjél,Leta mladostiStarec začél.

Doba mladostiJemlje slovó,Mlade norosti'Z groba gredó.

Vrag naj jo vzame,Vašo modrost,Ki mi je vzelaMojo mladost!

Izgínila komaj mladóst,Okusil užé sem grenkóstI žolč pregotove resníce:Da vsega, kar up nam obéta,Pozneje, ko prídejo leta,Ne spólnijo nam polovíce.

Občutkov, ki nežno srcéMladenču pojé i topé,kak polno jih moje je bilo;Pa kakor danú porodnícaO solncu ob luč je daníca,Srcé je te čute zgubílo.

I zdaj negotova režíPrihodnjih osoda mi dní

I z upanjem dvom se bojuje;Al kar je srcé izgubílo,Saj vem, da ne bo se vrnílo,Saj vem, da zastonj mi zdihuje.

Srce trepéčeOd hrepenénja,V šumni vrtínecSili življenja.Stopil na ladijTudi bi eno,Jádral za srečoNerazjasnjêno,Môrje lažnjivoKje so bregovi!Grozna širjava,Grom i vetrovi --Zije slapovje,Rjove peneče,Barke razbija,V brezna jih meče.Zvezde prijazne,Pot mi kažíte,Srečni vetrovi,Čoln mi vodíte!

Gorjé, kdor nima doma,Kdor ni nikjér sam svoj gospod;Naj križem svet preroma,Saj vendar tujec je povsod.

Gorjé, kdor se usedaZa tujo mizo žive dní;Vsak grižljej mu preséda,Požírek vsak mu zagrení.

Gorjé, kdor zatajítiPrisíljen voljo i srcéBedakom posodítiČas mora, glavo i roké.

Hitro obrača se časa koló,Naši duhovi ž njim se vrtíjo,Dan na dan same sebe meníjo,Sami ne znajo zakaj i kakó.

Tugi žareči me dala v oblást,Dala me sreča vodnici je slabi;Zopet pihljaje nada me vabi,Njeno hladívno okušam že slast.

Miru odpíra se prazno srcé,Rane zastarane sčásoma celi,V jasni prihodnosti tužnoveséliGine iz srca ognjéno gorjé.

Peruti hotel bi imet',Preméril bi nezmérni svet,Poískal rad bi miren kot,Kjer bil bi sam i svoj gospod.Ukrótil strastno bi srcé,Željàm dajál ozké mejé,I kar dožível sem nekdaj,Pozábil bi za vekomaj.

Po grobih sem hodil, kjer trava zelêna'S trohljívosti známenje upa poganja,Po grobih, kjer starost leží položêna,Kjer v prahu počíva lepota nekdanja.

Poglédal sem v jamo nedavna skopáno,Šest čevljev globoko, tri čevlje širôko,Poglédal sem v postel človéku postláno,Ki meja je mislim letéčim visôko.

Glasove bridké je srcé zdihoválo,Roké so se s silo na prsih skleníle,Trohljívosti grozno zaklícal sem hvalo,Da jek so zamolkel dajále gomíle.

Solnce rumênoGoro zelênoZadnjič poljúbilo je;V krilo temíneHribje, dolíneTího zavíli so se.

Tam na iztoku,V sinjem obokuLuna prikaže glavó;Bolj se užíga,Vedno bolj migaZvezdic prijázno zlató.

Vétrec pihljájeJézero maje,

Rahlo ob bregu šeptá;V jézeru čedaZvézdic se gleda,V daljni globíni migljá.

Nočna temína,Slika spomínaSrečnih i žalostnih dni:Zvezdam bliščéčim,Zvezdam brléčimDnevi enaki ste ví.

Jézero krasno,Temno al jasno,Ti si podoba srcá:V tebi odsévaVsacega dnevaSvít se mi ali tema.

Dete revno, dete malo,Kdaj mi bodeš poplačáloVse, kar zá-te skrbna matiMógla sem i bom prestati?

Sem pod srcem te nosíla,V bolečínah porodíla,Zá-te noč i dan skrbéla,Zá-te sem i bom živéla.

Postel kol'kokrat postlála,Zibel tvojo sem zibála,Pesem ti zapela sladko,Da zaspálo si čez kratko;

Čez-te se potém nagníla,Srčno Boga sem prosíla:Oče, hudega ga bráni,Meni, sebi ga ohráni!

Dete malo in ubožno,Bodi pridno i pobožno,S tem skrbími boš plačalo,Dete revno, dete malo!

Ko obíde strah duhá,Angelj stopi iz nebá,Pride v hali žalostni,V hali temnovišnjevi.V levi roci vrč imá,V vrču solz je do vrhá,Zliva jih na vse stezé,Koderkoli človek gré.Kamor sólze pádajo,Rožam glave sáhnejo,Trava hitro se suší,Zemlja pusta ne rodí.V desni roci pa imáOgledálo iz zlatá,Pred očí mu ga drží,Kaže v njem pretekle dní,Mu v svetlosti jasni spetKaže čas prihodnjih let;Upu srce se odprè,Duh otožni zjásni se.

Vštric spod goré zelêneIzvírata studenca dva,I kakor pot ju žene,Hitíta v plan nevtegama.

Na dvoje gresta pota,Na dvoje bolj, skoz bolj navzdól;Končála teke bota,Al več se vídela nikol.

Solnce se od daleč skriva,Vrana leta okrog hiše,Tenek veter zunaj piše,Tla pa debel sneg pokríva.

Tam na klancu je vse žívo,Vkup so iz vasi otroci,Vsak sení v premrli rociVozi, i drži se krívo.

Starec zre iz gorke hiše,I spomín se mu posíli,Dni premišlja, ki so bili,I na tihem solze briše.

Solnce mrkne, tma nastáne,I ker dneva luč ne sije,Ptičji kor se plašen skríje,Netopír iz dupla plane.

Netopír zdaj gospodúje,Prvega se ptiča šteje,Kar pokrívajo jih veje,Loga pevce zaničúje.

Mesec izpred solnca zgíne,Zopet svítli dan zasíje: --Brž vnemó se melodíje,Netopír beží v otlíne.

Po tihi noči mesec plava,Mladenič tužen zre v nebó,Zamišljena njegova glava,Srcé mu v prsih je tesnó.

Ne vdajaj se duhovom mraka,Zaprì srcé, zaprì očí;Glej mehka postelja te čaka,Ozdravit' reveža želí.

Zvezde se blískajo,Luna pa svéti,Godci pa pískajoMojem' dekleti.

Snoči je jókala,Dens ni veséla;To bo še stókala,Starca je vzela!

Dolín'ca cvetoča,V dolín'ci studénček,Pri njem je deklíč'ca,Ki vije si vénček.

Prišèl sem si žej'coGasít na studénček,Deklič'ca mi dalaJe srček i vénček.

Naš maček je ljub'co imèl,Vasovat noč vsako je šel;Prišèl je domú ves zaspán,Ko mežnar odzvonil je dan.

Zboléla je ljub'ca močnó,O joj, če več zdrava ne bo!Naš maček je jókat' začel;Nobene več miši ni vjel.

I ko mu res vzame jo smrt,Okoli se plazi potrt,Življenje sovrážit' začnè __V soboto obésil se je.

To žalost v eksempelj povémNeskrbnim vam mladim ljudém:Če dolgo živét' vam je mar,Zaljúbit' se níkdar nikár!

V zvoniku dvanajst ura bije,Ravnine, gôre tema krije;Le v mestu luči še goré,Le v mestu še ne spé ljudjé.

Piščali, gosli se glasíjo,Vrsté plesavcev se vrtíjo,Njih líc nobenega ne znaš,Ker vsak obraz je čudna laž.

Pred vrata konja pridrdrata,Kočíjo črno pripeljata;V kočíi pa mrlič leží,Svet tacega še videl ni.

Okó, globoko v čelo vdrto,Je vedno še na pol odprto,Na ústnicah i na očéhŠe ziblje se hinavski smeh.

Obleka mu je tenka svila,Lasjé dišé mu od kadíla,Cvetíce ga pokrívajo,Ki se užé obletajo.

Pred hišo konja zarzgetáta,Odprejo se visoka vrata,Za vozom v pare stopi trop,Da počastí možá pokop.

Devíce, davno že v srpani,Dekleta letos še ko lani,Se v prvej vrsti jokajo,I samski stan preklínjajo.

Potem mladenči se vrstíjo,V obràz bledí na pol mežíjo,I v prazne žepe segajo,Denar okrogli kolnejo.

Za njimi množica neznanaGre klavrna i vsa zaspana.V koló obstopi črni grob,Zapoje tak pogrebcov trop:

Le ž njim v pogreba tihe tmine!O polnoči zmed nas naj zgine,Zapojte v grob mu iz vseh ust:Ne vstani več nesrečni Pust!

Sred vasí so lipe trí,Híšica pri njih stojí.

Híšica leséna je,Roža zlata v njej cvetè.

Zá-me roža ta cvetè,Zá-me le, za druge ne.

Kdor bo trgal rožo to,Dal mi bo rosó glavó.

Zaslužim si cekín,K zlatarju se podám,Cekín mu v roko dam,Mu rečem i velím:

"Le kuj, le kuj zlatár,I prav za prstek mladNaredi prstan zlat,Prekúj mi ta denár!

Namestu carja paIzreži črki dve,Da njeno se iméI moje se pozná."

Koj k delu gre zlatár,I prav za prstek mladNaredil prstan zlat,Prekóval je denár.

Pa k ljubi se podám,Objamem jo sladkó,Jo primem za rokó,Na prst ji prstan dam.

Pa bral sem v njé očéhVprašanje strahom bral:Zakaj nek nisi dalKovati rajši dveh?

Bele cvetíce, ledéne cvetíce,K vam bom goreče pritísnila lice.Tajaj led, tajaj led, lice gorkó,Da mi po cesti pogleda okó.

Vidim sení, kak po cesti svršíjo,Svate vesele, ki ná-njih sedíjo,Lep i najlepši pa ženin je mlad;O da sem morala njega poznát'!

Malo trenutij, pa notri do grobaDrugi zadána bo tvoja zvestoba.Naj v nje naročji ti sreča cvetè,Meni za veke izginila je.

Bele cvetíce, ledéne cvetíce,Vé ohladíte žaréče mi lice!Večni Bog, mili Bog, drži me tí,Da mi ubogo srcé ne skopní!

Lílije trgam,Lílije bele,Več mi ne bosteMladi cvetele.

Več vas na solnceNe bom nosíla,Več vas z vodícoHladno rosíla.

Lílije bele,Le usehníte!Z mano cvetéle,Z mano veníte!

Nocój, le še nocójNaj mesec bo svetèl,Ko k meni ljubček mojBo zadnjikrat prišèl.

Čez to ravnó poljéIno čez travnikePa gladke so stezé,Po njih moj ljubi gre.

Pa psi zalájajoPo vsej vasi na glas,Na glas oznánjajo,Da gre moj ljubi v vas.

Klobúk ima na glav',Za njím pa listek bel,Ta listek táko prav'Da cesar ga bo vzel.

Petêlin je zapél,Daníca je prišlà,Slovó je dragi vzel,Jaz sem zajókala.

"Ne jokaj ljubica,Čez osem kratkih let,Če bova še živá,Pa spet se snídeva."

Oh, psi še lájajo;Al ljubega več ní,Pred mojo kamricoPa trava zelení.

Prežalostno srcéVeselja nima več,Sam Bog nebeški vé,Kdaj osem let bo preč!

Lune vpraša solnce rano:"Je li tebi, sestra, znano,Kaj da rože v tla so vgnane,Ki veséleSo cvetélePo gredícah mlade Mane?

Ko sem včeraj jutro vstalo,Njeno okno obsijálo,Rádostna, s pogledom jasnimTam je stalaIn igralaZadovoljna z vencem krasnim."

Luna se je nasmejála:""Kaj bi tega jaz ne znala!

Snoč prišel je mlad učenecČez gredíce,Čez cvetíce;Vzel je sabo krasni venec.""

Lenčica v bregu ovčíce pase,Tamkaj za njivo, kjer detelja rase;Spanje premore ji lepe očí,V deteljo njena čeda hití.

Hitro je mladi sosed pritekel,Deklico zbudil, tak ji je rekel:"Deteljo tí si popasla mojó,Vzamem ti čedo tvojo zató.

Lenčica milo ga je prosíla,Pa je sosedu takó govorila:""Pusti ovčíce, saj sosed si moj,Ž njimi jaz vedno sem, ône z menój,""

"S čedo ostani, čeda pa s tabo;Tebe vzel in ovčíce bom sabo,Da gospodínja moja mi boš,Moja ženíca, jaz pa tvoj mož."

""Kaj pa mati stara poreče,Ki me pustiti nikamor neče?Reva ne more brez mene živét',Šteje let že sedemdeset.""

"Staro boš mater sebój pripeljála,V gornici ona bode naj spala;Mídva pa v beli kamrici,Lépo za naju pripravljeni."

Ko boš se možíla,Al boš povabílaTud mene, al ne?

Če prav me pozabiš,Če prav me ne vabiš,Pa sam bom prišel."

I ní ga vabila,Al ga pozabíla,Al smela ga ní.

Pa kakor govoril,Tako je res storil,Prišel je na pir.

Na stran se je vsedel,Ni pil i ne jedelRaztrgani svat.

Nevesta pijačeI bele pogačePonudi mu v dar.

"Pogače ne maram,Za vino ne baram,Le sama ga pij!"

Še prstan si sname:"Ta prstan ní zá-me,Ná, možu ga daj!"

I šel je iz hiše,Nevesta pa brišeRudeče očí.

Ljudjé pa so jeliI pili i peli,Veseli bilì.

Pojdi Minka, zápri duri,Peč s panjači mi podkuri.

Luč mi v leščerbi napravi,Stol moj k peči sem postavi.

Semkaj hčerka sédi k meni,I kolovrat svoj zaženi.

Pravi mi o bratu svojem,Ob edinem sinu mojem,

Kak nam je rokó podajal,Ko od doma je odhajal.

Ti si solzna zdihovála,Mati je na glas jokála.

Šel od nas je v kraje tuje,Koder vojska smrt gostuje.

Dokaj je minulo časa,Da o njem ni bilo glasa.

Tretje leto list poslaniNam njegovo smrt oznani.

Od takrat je tvoja matiBila néhala jokáti.

Legla je, pa ni več vstala,V Bogu osmi dan zaspala.

"Le hitro na delo roké,Pod sívo to skalo ležéVelíki, neznani zakladi,Rumenega kupi zlatáI belega čudo srebráV globoko zakópani kadi.

Marija, ki srenja te taDobrótnico milo pozná,Nam bodi nocój pomočníca!Če dvignemo srečno zaklad,Pa kakor je koli bogàt,Od vsega ti bo polovíca."

Tak prosi i kliče drhál,Poprime kopaje se tal,Z lopátami, krampi pritíska.

"Že nekaj zvenčí pod zemljóLe zdaj še udarím krepkó!"I suho zlato se zabliska.

"Okoli železne kadíVrzímo debéle vrví,Da v zemlji posoda se gane,Na desno, na levo še stranKopljímo, da zdajci na danBogati dobiček nam vstane.

Kopáli na vsako smo plát,Otvézena silna je kad;Zdaj vprímo, tiščímo, vlecímo!Če slehrni počil bi ud,Obilo poplačan bo trud,Saj vemo, zakaj se potimo."

Močneje vsakteri se vprè,Da kad se zaziblje, zmajè,Ter dviga se, dvigne, ustavi;Pa sila pomnóžena vsaPotegne na ravne jo tla,Na trato jo varno postavi."Al kaj, ko pa naše vse ni!Bedaki, neumneži mi,Storíti enako obljubo!Čemú bo Maríi zlató,Devíci prečisti srebró?Molítev le jemlje za ljubo.

Zatorej bolj pametno bo,Med nami bogato blagóPravično naj bi se delilo" --Pa groza! odpré se prepàd,I kad jim požrè i zaklàd,Delítve več treba ni bilo.

Pač lep je mladi vrtnar bil,Ki rože v vrtu je sadíl,In rad je delal, bil vesél,Pa tako pesem si je pél:Najlepšo rožo bom izbrál,In svoji ljubici jo dal;Saj bodem, če sem tudi kmet,Enkrat še vendar knezov zet.

Pri oknu stal je gospodár,In slišal, kaj je pel vrtnár;Po udih stresel ga je mraz,Od jeze bil mu bled obraz.Le semkaj, semkaj, moj vrtnár!Tak klical ga je gospodár,Vrtnár si bil doslej ti moj,Denès pa greš na lov z menój.

Le vzemi puško rísano,I z mano pojdi na goró,Da ustrelíva tam volká,Ki trga mlada jágnjeta.

Ko solnce šlo je za goró,Prižgalo zvezde je nebó,Skovír na gori je zapél,Nekdó slovó od svéta vzel.Po Kolpi plaval je mrlìč,Nad Kolpo je odvával ptìč.

Odbíje ura polnočí,Po starem gradu vse že spí,Hčí knezova le še ne spí,Pri nji še svetla luč gorí.Na vrtu pa stojí nekdó,Premílo prosi, presladkó:Le pojdi, ljubica z menój,Da poročíva se nocój;Ko poči zor, ti moja boš,I jaz za vekomaj tvoj mož.Tak milo prosi, tak sladkó,Da zmoti módro ji glavó.

Obléče krilo svileno,Z ruménim zlatom vdélano.Čez krilo pa srebrni pas,I rožo déne v kito las,Ki jo vrtnár je včeraj dal,Ko je pod njenim oknom stal.

Grad beli tího zapustí,Za ljubim svojim pohitíOh pojdi sem, ne mudi se!Glas znani v dalji čuti je.Če teče bolj, če bolj hití,Klic vedno dalje se glasí.Počákaj, ljubček moj, postój,Postój, ne beži pred menój!Le híti, híti, ljubica!Saj že na koncu pota sva.

I ko do Kolpe prihití,Na strmem bregu obstojí.Iz vode glas se je glasílTak žalosten i táko míl,Da príme s čudno jo močjóV globoko zvabi jo vodó.

Skovír skovíkati začel,Nekdó pa votlo je zapél:Če bil sem tudi reven kmet,Zdaj sem pa vendar knezov zet!

Pri gradu tik mórja pa stražnik stojí,Ob glavi razljúčena burja mu vije,Šuménje valóv na ušesa mu bije,Ob skali na bregu se voda pení.

Al strah, al te groza ni, revni voják?Morjé je neznanih duhóv domovína,O pólnoči se jim odprè globočína,I čudno težák i napôlnjen je zrak.

I temna meglà se podí čez vodó,Se dviga i miga i težka se niža,Dirjáje oddálja i zopet se bliža --Vetrovje potíhne, morjé je mirnó.

Iz temne meglé pa množína duhóvPosúje se v školjkah od zláta bliščéčih,Prijézdi na ribah srebrnosvetéčih,Ter vije se čudno k glasóvom rogóv.

Kak hiter, kak jasen, kak čuden je ples,Ki suče čez mórje se mirno i plano,I petje človeškim ušesom neznanoRazléga k vihránju se jasnih telés.

Rajánje zastane i petje nehá,Pa kakor na krasu povzdígne se burja,Ter vije viharna i brije do morja,Tak dvigne se trop i tak k bregu vihrá.

Vojáka zagrabi množína duhóv,Peréscu enako od tal ga pobere,Nevíhti enako po morju ž njim dere,Pogrézne ž njim v brezdno se drznih valóv.

Duhovi imájo tam doli svoj grad,Steklene so stene, srebrna so vrata,Dvorana je v gradu, v nji miza je zlata,Za mizo postávljen pa préstol je zlat.

Na zlatem prestólu pa cesar sedí,Na desno posádil si hčerko je zalo,Ni taki lepoti še solnce sijálo,Človéško okó je še vídelo ni.

Vojáka popríme prečudna oblást,Srcé se mu širi i huje mu bije,Rudeča vročíca mu lica zalije,Pretrésa vse ude neznana mu slast.

Nezbrane mu misli po glavi vršé;Kar z zlatega stola devíca se dvigne,Smehljáje mu živim očésom pomigne,I svoje prebéle podá mu roké.

I zbora nevídnega glas zadoní,Plesavke s plesavci se v krog zavrtíjo,Da v čutih se rajskih jim srca topíjo,Obleka šumí i ves svet se vrtí.

Voják cesaríčino stisne čez pas:Jaz tvoj sem, ti moja, nič naju ne loči,Ti moja na véke, al srce mi poči --Pa čuj, kako znan se razlega mu glas!

Glas kládiva v gradu enó zabrenčí,Voják se prestraši, očí si pomane,Pred njim pa patrolja tovaršev obstane,Ter druzemu stražo tik morja zročí.