Mlinar na smertni postelji

(Pravlica slovenskega naroda.)

Posevnik, mlinar iz Kerníc,dve leti že polega,na mernike ima petic,pa še čez mero sega.Veliko skusil je zdravil,se mazal, kopal pa potil;al dan na dan bolj híra,že komaj se opíra.

Naduha huda ga duší,skor ni več nima spanja,nobena jéd mu ne diší,zlo kašelj ga naganja.Precej izdaj je že petic,rešít' pa se ne more 'z vic;zdravila, dobri sveti,ne mor'jo ga oteti.

Naj huje pa ga to skèlí,da vse bo šlo na tuje;lej, ženi kri tud' vodení,in jezik ji omaguje.Pred letom mu je umerl sin,edini ljubček Balantin,njegova b'la bi hiša,cekinov tri periša.

Kdor ga pozna, ž njim govorí,gotovo mu odkima,da za-nj zdravíl na svetu ni,da vzela ga bo zima;vendar dajo mu terden up.Se vé, ta pač je dober kup!Pa všeči so mu taki,alj babe alj možaki.

Medvedji špeh, jelenov lojje rabil za mazílo,za kopel jeklo, čreslo, roj –al vse nič ni teknilo.Sirovo maslo, brinjev cvet,tud' skušal je v satovji med,poterjeno mečilo –pa tudi ni služilo!

Marjeta svet'je rožni sok,arnež lipovo cvetje,in nunski flašter Hrustov Rok,jariška pa ohmetje.Alenka hvali mu poljaj,Klemenšica bezgovi čas,vsaki stari babiverjame, svet nje rabi.

Brahulja svet'je hrastov terš,in sladke korenine,po tem pojenja kašelj berž,naj tega se poprime;vratič in koper svet'je Krač,na vinu pelin pa Orač,pa vse ni pomagalo –le zdravje spodkop'valo.

Melíso, žagance, verdnikPeharka priporoča;grahulja hvali kolesník,lapuh ceni Sraboča.Arman in žajbelj, pasja mast,to dalo pljučam spet bi rastmče le so kaj skažene,pohvali Molj iz Stene.

Posebno smojke dobre so,nekoljko pocukrane,mehčajo persi pa gerloin pljučam cel'jo rane:„Kdaj šel bi že bil v kertov dom,tako modruje Luka Som –le tega se deržati,to res so sveti zlati!“

Košak mu svet'je gorski mah,Češmiljar konopnice,Jaruga krešo pri vodah,čuk materne dušice,vodo poslal je clo v Kriljove,in zvedil je, da se mu žilcrazlil je po tleseu,za kožo pa po mesu.

Rebarbore in žolčnih rožse na tešé napiti,je rekel čudodelen mož,to mora Vas sprazniti,preden se luna spremení,človeka vsega sprerodí.Gotovo, to zdraviloje marsikoga rešilo!

Zvesto je dan na dan jemalnasvetvano čistilo;da mesec bil bi skoz-nj s'jal,tako ga je strebilo.Al, k' vidi, da nič boljši ni,tud' to zdravílo opustízvestó svete posluša,kar sliši, pridno skuša.

Oh! župa pač kaj dobra jeod star'ga petelina,po čmu zastonj bo pasel se,in vriskal krogi mlina!To svet'vala je Tabrovska,jelenov jezik Jarmovka, –vse vse se je skušalo,pa nič ni pomagalo.

Jerebov Juri iz Kodeljse 'zučil je tesarja,ter mnogo vednosti zajelod rajnkega gojzdnarja.Mu plučnjek piti svetuje:„To vas rešiti more še;če to Vam ne pomaga, –bolezen je za vraga!“

Terpotec, šest let stara mast,to mora pomagati.Obezi tej vsa gré čast,si jo na persi djati.Tako Blek modro govorí,ker on v zdravilstvu zadnjih ni.Posevnik vse je skušal –počasi dušo spušal.

Župan iz Loga, omopat,ga tudi ozdravljuje,pomagal bi mu serca rad,mu kuglice vsipuje.Na večer ga obiše Mrak,v obraz kadí mu bik tobak,pa vničil trud županu, –bolnik je v hujem stanu.

Tolkačev Luka iz Gomil,ki svoje mlade letaje hlapec po lekarnah bil,mu zdravje zlo obeta,velikousti od zdravíl,vračilnih zeliš in mazíl,lastnosti hvali kíneza mnoge bolečine.

Na to se vloti ga otok.Noge so kakor pinje,pasjo volno okoli nogsvetuje Gabrov Tine,in černo svečo Diredaj,spet kafro, kredo Šolomaj;al, kar se je znosilo,mu noge ni splahnilo.

Da znajdena še ni bilaarabska revalenta!Gotova b'la b' ozdravilamožá iz nje polenta.Vsa drugačna je bilamoč nekdaj lečnega soka;ljudem zdaj le u hrano,moč v sebi ima neznano.

In gladil takrat tudi ninobeden še bolnika,ker magnetizma je močiskrivala noč velika.Ak bi pogladil bil ga kdočez pleča ali čez glavó,življenje bi gotovooteto b'lo njegovo.

Nikjer pomoči upa ni,zdaj pošlje po zdravnika,tri ure deleč od vasído terga Tabernika.zdravnik hití koj na pomoč,da s' lih je b'la viharna noč,ne dá si dvakrat reči,ukaže koj napreči.

Al kaj! Zdravnik mu odpové:zastonj je vse zdravilo.Svetuje mu, naj se spové –za njega je odbilo;zastonj človeška je pomoč,dobrotni Bog le ima moč,mu kdaj še pomagatiin zdravje zopet dati.

Sperva se brani, vendar lese dá kmal omečiti,in ženi razodé željéz duhovnim govoriti.Pripravljen koj duhovnik bil,tolažil ga lepo, svaril;mu serce omečiti,tak jame govoriti:

„Kaj mlinar, Vam, očita vest?Le njo je poslušati! –Vsak si pač je grehov svest,nikar nič zamolčati!Saj veste: bolje tù ko tam –ničesa Vas ni biti sram.Serce mi vse odkrite,zvesto se obtožite!“

Ostrašen mlinar misli si:oh! to bo pač težava,vsega, joj! kar me teží,ne spomni več se glava.Nakrat si zmisli neko pot,ob kratkem doveršiti spov'd,si breme odložití,in vest potolažiti.

„U čem posebno kriv bi bil? –Le to samo me kljuje,deset prešičev sem redil,to vest mi očituje.Morda je napčno to biló,da vest me grize tak hudó,gospod Vi razložite,če greh je, presodite!“

Tako obtožil se je tatzastarane krivice,Boga, duhovna zvil bi rad,polastil se pravice.Ljudje pač polni so zvijač,naj bo gospod ali berač:na svoje vsak se vseda,le druzih grehe gleda.

Duhovnik vedil precej: kjeso mlinarjeve rane,vendar ozdraviti serce,na-nj kviškoma ne plane.Moliti zdaj ukaže mu,priporočati se Bogu,prositi vse svetnike,nebeške pomočnike.

„Po dobri piči pride špeh,prihaja verlo teža;saj žvine pítati ni greh –al se Vam pamet meša?Morda je na klaji kaj,da kej občutite Vi zdaj?“ –Nič mlinar več ne skriva,solze kesá preliva.

Na to duhovnik zapovéprešiče izpustiti,in kamor koli jo dervé,nikamor jim braniti.Ko pridejo na beli dan,so šli ko hujskani čez plan,in zemlja se odperla,jih pet je prec požerla.

Petero pride jih nazaj,na to duhovnik pravi:„Berž revnim polovico daj,tako svoj greh odpravi;potem še le pač upat' smešvživat' veselje kdaj nebés,kjer zgine bolečina,in tuga ni spomina.“ –

Skesan se je voljno udal,kar b'lo mu je rečeno,še več ko pol je revnim dal,da b'lo bi zadošeno.Ino zapustil je ta svet,dal mlinarjem je lep izgled:Čez mero ne jemati,po vesti se plačvati! –